»Če bi se še enkrat odločal, bi vsakič izbral poklic policista,« pove sedemkrat nagrajeni Trboveljčan Andrej Bračič, kriminalist na PP Litija. Poleg šestih medalj za hrabrost in požrtvovalnost je letos prejel še poseben naziv – postal je “policist leta 2021”. Policija je prepoznala njegova dejanja v zadnjih letih – po tistem, ko je rešil občana iz požara, pomagal v neurjih in pa po tistem, ko je v prostem času skočil v Savo za osumljencem in pa tudi tistem, ko je razorožil občana, ki je grozil, da bo ubil sebe in vsakega, ki bo vstopil. A skromni Trboveljčan pravi, da je to le del njegove službe in da so prav enako pogumni tudi njegovi kolegi in prijatelji.
Njegovo osnovno vodilo je – biti človek
»Medalje so sicer lepa potrditev, da si nekaj naredil prav in, da so to tudi opazili, načeloma pa se ne bi kaj preveč iz tega hvalil. Lepo je tisti trenutek, potem pa greš naprej – jutri je nov dan in nove situacije na terenu,« po prejemu že sedme policijske nagrade pove Zasavčan.
Andrej Bračič je vsekakor človek akcije. Že 25 let dela v Litiji in, kot sam pravi, si je teren dobro postlal. Vzpostavil je dobre odnose v okolišu in tako kot vsak pravi kriminalist – koristne vire. Naš sogovornik je večinoma kar policist v civilu, največ se na litijski postaji ukvarja s prepovedano drogo. Zaradi manjka policistov je pogosto tudi del redne patrulje. Priznava pa, da je v policijskem delu mnogo preveč birokracije, bistveno več kot je bilo te v časih, ko je s policijskim delom po končani srednji šoli in praksi začel. Po zaključeni elektrotehniški srednji šoli je imel sicer možnost za delo v lokalnem podjetju, a ga je preveč privlačilo delo v policiji, zato je preko vojske začel z delom na lokalni policijski postaji in s šolanjem nadaljeval v Tacnu.
Policijsko delo danes je zahtevno tudi, ker so dejanja policista stalno pod budnim očesom – ali nadrejenih ali javnosti: »Časi so se res spremenili. Vsi naši postopki so pod drobnogledom in to kar naprej. Ti kot policist v določeni situaciji se moraš odločiti v delčku sekunde in odreagirati. Potem pa tvoje odločitve premlevajo včasih tedne in preverjajo ali si se v tistem kratkem trenutku odločil dobro ali bi se lahko boljše.«
»Pri določenih dejanjih pa enostavno ne popuščam niti za milimeter,«
V dveh desetletjih in pol si je Andrej nabral veliko izkušenj in njegovo osnovno vodilo je biti človek. Rad pomaga in to počne kadar le lahko. »Pri določenih dejanjih pa enostavno ne popuščam niti za milimeter,« odločno pove policist, ki zna biti zelo oster, če je to potrebno.
Pred leti se je z družino peljal čez Litijo in videl kolege ob cesti – takoj je vedel, da se nekaj dogaja. Čeprav je bil to njegov prost dan, se je ustavil in preveril, kaj se dogaja. Družino je poslal domov v Trbovlje, sam pa se je priključil iskanju storilca osumljenega več kaznivih dejanj. Pregon se je zaključil z Andrejevim skokom v Savo, v katerem je sledil nepridipravu, ki ga je tudi ujel in pomagal pri pozitivnem zaključku, v katerem nihče ni bil poškodovan.
V spominu mu je ostal tudi odmeven dogodek, ki se je dogajal praktično sredi požara. Občan zaprt v stanovanje je gasilce napadel z nožem in grozil – da bo ubil sebe in vse, ki se bodo približali. Druge rešitve kot vlomiti v stanovanje ni bilo – Andrej je skočil na občana, ga obvladal in omogočil gasilcem nadaljnje delo, da so lahko zajezili požar, zavarovali kraj, moškega pa so odpeljali v psihiatrično bolnišnico.
Hočeš/nočeš takšno delo pogosto prineseš tudi domov
»Če povem pošteno, vse manj. Ko si mlajši, doma pogosto premlevaš, razmišljaš, kako bi bilo če.. in kaj če …Potem se naučiš, da je brezveze premlevati in se spraševati, saj spremeniti ne moreš. Se trudim, da ko pridem domov, res zaprem vrata.« Vseeno pa prizna, da še zdaj včasih sanja dogodke iz službe.
V litijskem policijskem kolektivu se dobro razumejo, kar jasno priča dejstvo, da Andrej tudi po 25-letih dela na isti postaji ne razmišlja o odhodu drugam. »Dobri odnosi v kolektivu so obvezni, sploh v manjših kolektivih,« pove Trboveljčan, ki se z veseljem druži s sodelavci tudi izven delovnega okolja. »Smo kot taka mala družina«.
