Dvanajstega januarja je jubilej častitljive starosti, 100. rojstni dan, praznovala Jožefa Tomšič Kovačič, ki presneto dobro ve, kaj pomeni trdo stopati skozi življenje. A čeprav ji v pogovoru misel na pretekli čas včasih skorajda prikliče solze na oči, vsakič le strese z glavo in se nasmehne.
Ko je bila Pepca, kot ji vsi pravijo, v 2. razredu osnovne šole, je v starosti le 40 let umrla njena mama in tako so otroci (še njena sestra in brat), ki očeta niti poznali niso, ostali prepuščeni samim sebi. Za hip umolkne in kratko reče: “Hudo je rasti brez mame, brez očeta.”
Od dekle do rudniške kurirke
Kot deklica se je pridružila mladinskemu pevskemu zboru Slavček, katerega je tedaj vodil Avgust Šuligoj in kot uspešni pevci so prepotovali dobršen del Evrope. Kot gostje so peli v Avstriji, Italiji, na Češkem, Madžarskem, Bolgariji in še kje. “Mi smo samo bandali s Slavčki, “ se vedrega izraza na obrazu spominja jubilantka, ki ima lično shranjena številna občinska in državna priznanja (tudi najvišja Gallusova). Po zaključeni osnovni šoli je še eno leto obiskovala gospodinjsko šolo. “Dokler so bile doklade do 15. leta, je nekako počasi in skromno šlo, ko pa ni bilo več od česa živeti, sem se morala znajti po svoje.” Tudi kot dekla, danes bi rekli hišna pomočnica, je delala nekaj časa v Zagrebu pri eni od premožnih meščanskih družin.
V hrvaški prestolnici je vsak dan do osmih zvečer sedela pred birojem (danes Zavod za zaposlovanje) in prosila za kakršnokoli delo, a brez uspeha. Dan poprej je z zadnjim dinarjem plačala prenočišče upokojenki, pri kateri je imela vsaj streho nad glavo in že razmišljala, da bi “kar konec naredila”. Tedaj pa je posijal žarek upanja. Pomemben 75-letni obrtnik, ki je imel tovarno riža, jo je vzel k sebi in ji čez čas dejal, naj ga kliče kar “tata”, saj je hitro tako navezal na njo, da jo je imel za vnukinjo.
Čez čas je ponjo prišel pevovodja Slavčkov Avgust Šuligoj in jo odpeljal v Maribor, kjer se je šolala za operno pevko. Njena perspektivna pevska in posledično tudi življenjska pot bi se morda drugače odvila, a je zaradi bolezni glasilk bila soočena s tem, da v glasbi ne bo mogla profesionalno delovati. Kljub temu, da bila dolga leta cenjena solistka pri domačem zboru, pri Slavčkih.
Ko se je vrnila v Trbovlje, saj v Mariboru ni imela od česa živeti, je v iskanju dela v trboveljskih koncih šla nekega dne kar pred vilo direktorja rudnika, “Biskupski se je pisal, Poljak po rodu,” se spominja, ki se je je usmilil, jo poslal v tajništvo in tam so ji dodelili naloge kurirke, kar je bilo za tisti čas priviligirano delo.
Do življenjske ljubezni jo je pripeljala pesem
“On je pel pri Zarji, jaz pa pri Slavčkih,” opiše, kako sta združila poti z njenim srčnim izbrancem. S Francijem, ki je sprva delal kot rudar v rovu Terezija, sta se kmalu razveselila prve hčerke Ide, pet let za njo pa še hčerke Marinke. A veselje je pretrgala tragedija, katere se boji vsak starš. Le trimesečna dojenčica Marinka je, kot so rekli zdravniki, umrla zaradi vnetja možganske mrene. Še en udarec pa je prišel nad družino, ko je tedaj 35-letnemu Franciju transportni trak odtrgal obe roki. 30-letna Pepca je tako vseh nadaljnjih skupnih 35 let skrbela za moža invalida. Štiri leta po delovni nesreči sta povila še hčerko Jožico. Ko skupaj izrisujemo njihovo družinsko drevo, sklenemo, da je v ospredju številka tri: jubilantka Pepca je rodila tri hčerke, te so ji dale tri vnuke (Natašo, Tomaža in Andreja), je pa tudi že prababica Jasmini in Boštjani in trikrat je postala praprababica (Boru, Emi in Maksu). Mož Franci je umrl pred 35 leti. Poročila se je sicer še enkrat, s Slavkom Kovačič, ki je tudi že preminil, toda kot pravijo: “Prava ljubezen je le ena v življenju”, pogleda črnobelo fotografijo Francija.
Pogled nazaj skozi zdajšnje oči
“Bilo je trdo, neizprosno življenje. Danes je marsikaj drugače. Ni toliko težaškega dela, tudi ker so se po Zasavju rudniki pozaprli. Otroci dandanes ne bi tavali naokrog sami, kot smo tedaj mi kot sirote,” pravi Pepca. “Časi so drugi – danes se mladina lahko posveti športu, kulturi in šolanju, takrat pa je bila prva skrb najti delo in preživeti.” Zasavje ima rada, saj je njen dom in veseli jo, da se kraji kljub zatonu gospodarstva vseeno razvijajo, da ljudje še vedno najdejo prijazno besedo en za drugega in da se v zasavskih krajih veliko zanimivega dogaja.
Praznovanje in željo po dobrem so njeni bližnji strnili z delom iz Pesmi rudarskih otrok: …/Pesem življenja v srcu naj zveni, naj te nikoli ne zapusti./…
