Blaž Dvornik je Hrastničan, ki živi in diha nogomet. V klubu je prisoten že od mladih nog, trenirati je začel pri dvanajstih letih, kar bi bilo za današnje razmere precej pozno, takrat pa je bilo to nekaj normalnega. V vlogi trenerja je že od leta 1988, ko je v Hrastniškem nogometnem klubu, takrat Bratstvo, najprej treniral mladince. Bili so generacija, ki je še igrala za MNZ (Medobčinsko nogometno zvezo) Ljubljana. Kot mladinci so bili prvi.
Hrastničani pogumno zakorakali v drugo stoletje nogometa
Ena prvih hrastniških ekip v obdobju med vojnama. Trenirali so v lanenih kratkih hlačah in volnenih nogavicah.
Lani je hrastniški nogometni klub praznoval sto let, letos pa so za svoje delovanje prejeli tudi plaketo Nogometne zveze Slovenije (NZS). Neuradni začetki hrastniškega nogometa segajo v leto 1923, ko je eden izmed lokalnih steklarjev iz dela v Romuniji domov prinesel prvo nogometno žogo. (Takrat so steklarji veliko potovali po svetu, prijel se je rek ’steklarji s pipico’ – torej steklar vzame svojo pipo in gre po svetu). Prav to žogo so leta 1924, ko so odprli prvi klub, začeli uporabljati za treninge. Ostalo je, kot bi rekli, zgodovina.
Dva nogometna kluba – steklarji enega, rudarji drugega
Športni klub Edinost je takrat deloval v spodnjem delu Hrastnika, ki je bil v obdobju med vojnama neuradno razdeljen na dva dela – spodaj so bili pretežno steklarji, zgoraj pa rudarji. Bili so si precej različni, tudi po vrednotah in mentaliteti, steklarji so bili bolj svetovljanski. Po drugi svetovni vojni, v sezoni 1951-52 sta tako na območju Hrastnika že delovala dva kluba, in sicer Bratstvo v spodnjem in Rudar v zgornjem delu. Predvsem klub Bratstvo je bil močna gonilna sila hrastniškega nogometa, dosegali so dobre rezultate v takratni Varaždinski ligi. Leta 1964 sta se kluba združila, kar pa Dvornik označi kot napako, ki se je pokazala pozneje: rivalstvo med prejšnjima kluboma je ostalo prisotno v novem, skupnem klubu, razlike v kvaliteti igre pa so tudi predstavljale precejšen problem.
Mladinci v šestdesetih letih. Dvornik je drugi z desne v spodnji vrsti.
Med sezonama 1964/65 in 1968/69 je klub Hrastnik igral v prvi slovenski ligi, s klubi kot so Mura, Olimp, Kladivar. Naslednjo sezono so padli nazaj v consko ligo, s tem pa tudi izgubili sredstva. ‘Ko si dober, so vsi s tabo, dovolj je denarja, ko pa ne igraš dobro, pa nikjer ni nikogar,’ z grenkim nasmeškov pove naš sogovornik. Uspeh je zanj pomemben, saj le ta prinese tudi sredstva, vendar klub potrebuje podporo v dobrem in v slabem.
Portoroški sklepi uničili slovenski nogomet
Leta 1975 je Dvornik odšel na služenje vojaškega roka, ki je bilo takrat obvezno, in se vrnil julija naslednje leto, ko so ravno uvedli Portoroške sklepe (17. julij 1976). ’To je najslabša stvar, ki se je zgodila našemu nogometu‘ je prepričan. Ekipe so razdelili na profesionalne in rekreativne, s tem pa je kvaliteta nogometa, kot pravi, močno padla, kar je zaznamovalo številne klube v negativnem smislu. V tem obdobju so na območju Hrastnika delovali kar štirje klubi.
Osamosvojitveno vojno preživel v vojaški bolnišnici
Nekdanja članska izkaznica NZS
Leta 1991 ga je med delom v steklarni zadela kap, nato pa je bil hospitaliziran v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Takratni, po Dvornikovih besedah samooklicani predsednik kluba je zaradi vojne razpustil celotno ekipo mladincev, ki je igrala na republiškem nivoju – ker naj ne bi bilo sredstev. Tako so do leta 1992 hrastniški nogometaši životarili, nato pa je vodenje kluba na pobudo občine prevzel Niko Oberčkal. Z njim je nogomet v Hrastniku ponovno zaživel. Dvornik o njem pove, da je ‘dušo pustil tu’ – in to precej dobesedno. Umrl je namreč prav v prostorih kluba, kjer ga je zadela kap.
Tako je leta 1997 predsedstvo kluba prevzel Dvornik, saj je bil edini, ki je lahko ligo popeljal v takratno ZTKO (Zvezo telesnokulturnih organizacij) in tako ekipam zagotovil prepotrebno financiranje. A tudi njemu so hrastniški nogometni problemi splezali preko glave, zato je Hrastnik zamenjal za TIM Laško in športnike popeljal do druge slovenske lige. Tam je ostal do leta 2005.
Nogomet je skupnost
Sedanje prostore kluba so zgradili leta 1992. Trenutno v klubu trenirajo dečki, in celo nekaj deklic, do skupine U15, torej do petnajstega leta. Igrajo v višjih selekcijah, uspešni so v medobčinski nogometni zvezi Celje, kjer z ekipo U13 trenutno zasedajo prvo mesto brez porazov.
Blaž Dvornik
Kljub dobrim rezultatom si želi, da bi v klubu ponovno trenirale tudi starejše ekipe. ‘Treniral sem že vse, od pionirčkov pa do članov. Za mlade je pomembno, da vidijo prihodnost, da imajo svoje vzornike, idole znotraj kluba,’ poudari Dvornik. Več mladih, tudi dobrih igralcev, ni ostalo v Hrastniku – sedaj igrajo po okoliških klubih.
Najpomembnejše pri nogometu je gradnja odnosov, prijateljstva, ki se stkejo skozi desetletja. Hrastničan otroke vedno uči, da je šola na prvem mestu – najprej naj poskrbijo za domačo nalogo, potem na vrsto pride nogomet – ne glede na to, koliko ga imajo radi.
Nogomet je zanj šport, ki ne dela razlik: ‘Za košarko moraš biti visok, za rokomet moraš biti močan – nogomet pa lahko igra vsak. Lahko si hiter, počasen, star ali mlad – važno je le, da si dober. To je tisto, kar šteje,’ zaključi Dvornik.
Prvič v zgodovini kluba: Zapolnili so vse kategorije in dosegli izjemne rezultate