Janez Perger: Dimnik je bil atrakcija že med gradnjo, kaj šele po odprtju

Temelji 360 metrskega dimnika, ki ima na vrhu še 5 metrov tuljave so sestavljeni iz 62 pilotov zakopanih 13 metrov globoko v zemlji. Vse do žive skale, iz rokava strese podatke 80-letni Janez Perger, ki je aktivno sodeloval od samih začetkov gradnje mogočne betonske zgradbe in se nanj tudi povzpel že pred več kot 40 leti.

Dimnik je bil slavnostno odprt in predan uporabi na občinski praznik 1. junija 1976

Perger je leta 1988 prevzel tudi funkcijo direktorja Termoelektrarne in čeprav je že več kot 20 let upokojen, prizna, da redno spremlja dogajanje na energetski lokaciji pri Savi. “Zelo me zanima, se pa trudim, da nisem preveč vsiljiv.” Na termoelektrarno ga vežejo čustva, nam zaupa. Tako na dimnik kot tudi na vse kar je nekoč na tej lokaciji bilo in tudi to, kar je Zasavju, Sloveniji in tudi Jugoslavijo pomenilo. Stara termoelektrarna je bila na začetku namreč najmočnejša elektrarna v celotni Jugoslaviji. In dimnik je bil ob svoji “nadgradnji” – prvotni je meril le 80 metrov – najvišji v Evropi in drugi najvišji na svetu. “Česa takšnega še ni bilo in ves svet nas je spremljal,” nadaljuje nekdanji elektrarniški direktor.

Vlek skozi dimnik je tako velik, da bi v zrak dvignil 100 kilogramov težkega človeka

Gradnjo dimnika so podpirali vsi, saj je 125 megavatna elektrarna uničevala živež okoli sebe. V dveh letih zahtevne gradnje ni bilo smrtne žrtve, kar je pri tovrstnih gradnjah skoraj presenetljivo. Vzpon na dimnik je že v času gradnje postal izziv za mnoge. In tudi pred desetletji so imeli “plezalce na črno”, zato so lestev dimnika dvignili na 25 metrov.

Zakaj pa so se v Zasavju sploh odločili za gradnjo velikanskega objekta, v katerem je več kot 10 tisoč ton kubikov betona, prek 1000 ton železa in 950 ton šamota za izolacijo. 80-metrski dimnik, ki so ga postavili pred gradnjo mogočnega “raufnka” je bil prenizek in je dopuščal izpuste, ki so na območju reke Save požigali vegetacijo. V termoelektrarni so imeli tako na voljo 3 možnosti. Prva je bila odžveplevalna naprava, ki jih takrat še skoraj nikjer ni bilo. Kot drugo možnost so pripravili idejo za postavitev dimnika v Prapretnem, do njega pa zgraditi dimovod, a se je izkazalo, da bi se vod napolnil s pepelom in bi čiščenje trajalo tudi po več dni. Zadnja in tudi realizirana možnost je bil 360 metrov visok dimnik, ki še danes stoji.

80-letni Trboveljčan si želi, da bi dimnik ostal. Da bi iz njega naredili pravo atrakcijo. Ko nam v živo razloži, kako bi lahko postavili razgledno ploščad in kaj vse bi obiskovalci videli, občutili, kje bi se sprehodili …se mu zaiskrijo oči. Želja, ki prihaja iz srca. Žal pa je realnost takšna, da bo dimnik v nekem doglednem času potreboval ali obnovo ali rušitev. Leta 1988 so zunanjost dimnika speskali in je svojemu namenu služil vse do septembra 2014. Pred kratkim so na zunanjem plašču odstranili dele, ki bi lahko odpadli. Dimnik se trenutno osnovno vzdržuje, pove direktor HSE EDT Ervin Renko, kar pomeni, da deluje razsvetljava, ga redno pregledujejo alpinisti, skrbijo za strelovod … Čeprav trenutno rušitve ni med izbranimi načrti, pa je dimnikova prihodnost še vedno negotova.

“Dimnik me bo preživel,” je prepričan Perger “a brez obnove se bo slej kot prej podrl”. Njegova skromna želja je, da bi dimnik obnovili in bi postal zanimivost vsaj v toliko, da bi s turizmom pokrili redno vzdrževanje.

Neverjetne fotografije gradnje trboveljskega dimnika