“Bila sem ravno na turnirju v Ljubljani, ko sem izvedela, da bom postala častna občanka Hrastnika. Novica me je zelo presenetila, saj sem pred leti že prejela priznanje zaslužnega občana, ki je v današnjih časih primerljiv z zlatim občinskim priznanjem. Priznam, da sem zato mislila, da mi osebno ne pripada ničesar več,” je prve vtise o novici povzela Andreja Ojsteršek Urh in nato priznala, da je na podelitvi od ganjenosti spustila kakšno solzico – “čeprav sicer ne pokažem močnih emocij”.
“To je priznanje celi družini”
V nadaljevanju je bivša igralka namiznega tenisa, ki je danes odlična trenerka, povedala, da ta naziv vidi kot priznanje celi družini. “Sama tega res ne bi zmogla,” je pojasnila Ojsteršek Urh in poudarila pomen podpore družinskih članov ter očetove vzgoje in predaje dobrih vrednot. Oče je bil tudi njen trener namiznega tenisa in tisti, ki jo je učil, da nič ni samoumevno. Niti to, da so jih pri turnirjih in pripravah sponzorsko podpirale lokalne organizacije. “Z rezultati jim lahko vrnemo,” je geslo, ki vodi zdaj izjemno uspešno trenerko namiznega tenisa. Da pa bi svojo hvaležnost vsej lokalni podpori pokazala še bolj, so skupaj s sestro in možem pred leti znova oživeli Klub NTK Hrastnik in s tem mladim omogočili trening ping ponga.
V tujini, a s srcem doma
Trenerka, ki jo v svetu namiznega tenisa poznajo vsi, je s svojo kariero začela pri 12 letih. “To je kar pozno,” nam je priznala, “trenirati sem začela šele po tem, ko v 5. razredu, kljub temu, da sem bila res hitra, na tekmovanju nisem bila izbrana v ekipo za šprint”. V osnovni šoli je namreč trenirala atletiko in dosegala odlične rezultate v krosu. Ko pa so nekoč šli na tekmovanje, kjer je bila najmlajša, ni bila izbrana za tekmovanje v šprintu, kjer so bila sicer dekleta iz osmega razreda. Tako je začela hoditi na treninge z očetom in igrati ping pong z najmlajšimi. Kmalu se je izkazalo, da ji gre tudi ta igra odlično, “pri 15 letih so me že klicali v člansko reprezentanco”. Čeprav pri treningih ni bila ravno pridna in bi danes to naredila drugače, je posegala po najboljših rezultatih, zaradi katerih je prejemala številne ponudbe iz tujine. Eno od ponudb iz Italije je sprejela, a pri tem vedno čutila in vedela, da se bo nekoč vrnila nazaj domov in nekaj naredila tudi za domači kraj.
Po tem, ko je postala mamica, se je res vrnila domov in s sestro in možem v Hrastniku začela trenirati otroke, med katerimi je bil tudi njen sin. “Kasneje nas je simpatično obvestil, da je v družini že dovolj športnikov in se podal v umetniške vode,” si je takrat oddahnila mamica, ki je težko kombinirala vlogo starša in trenerke hkrati. Se pa dobro spominja tudi ostalih otrok, ki so na stopnicah čakali in spremljali, kateri od trenerjev se bo pripeljal: “Če je prišla sestra Vesna, so bili vsi veseli, saj je bila z njimi res nežna. Ko je prišel mož Jože prav tako, saj so vedeli, da bodo po treningu lahko igrali še nogomet. Ko pa sem prišla jaz, so se zresnili, kajti pri meni je bil trening piljenje tehnike in ponovitve”.
Trenerka moške namiznoteniške reprezentance
Andreja Ojsteršek Urh je danes edina ženska na svetu, ki trenira moško reprezentanco. Na vprašanje, če zaradi tega zazna kaj manj spoštovanja s strani moških kolegov, je kot iz topa izstrelila – ne. “Ko se po svetu srečujemo z ostalimi igralci in trenerji, vedno rečejo, da sem pozitivna in energična in tudi zato fajn trenerka”. Pri tem je pohvalila tudi svoje igralce, ki so bili letos prva ekipa, ki se je uvrstila na olimpijske igre. Ekipa tudi sicer posega po vrhunskih rezultatih v svetovnem merilu, kar za našo sogovornico pomeni tudi do 286 dni na leto zdoma.
Nič je ne ustavi – niti tumor
Resnično pozitivna in energična sogovornica je spregovorila tudi o tumorju, ki so ji ga iz predela trebuha odstranili pred 5 leti: “Bilo je nekaj dni pred turnirjem v Aziji, ko so mi postavili diagnozo. Pa sem si že takrat rekla, to bodo odstranili in jaz grem dalje”. In res je bilo tako, sedem dni po operaciji je že nadaljevala s treningi. Hrastniška častna občanka pa še vedno nič ne jemlje za samoumevno. Čeprav se bo lahko kmalu upokojila, se še vedno izobražuje na področju športne psihologije, tehnike igranja namiznega tenisa in novosti, pisanjem dnevnika, analiziranjem … “Moje privatno življenje je ping pong,” je zaključila Ojsteršek Urh, ki se po več tednih priprav in turnirjev vedno rada vrne domov v Hrastnik. “To je majhen kraj, poln srčnih ljudi. Nihče ne hiti. Nekaj posebnega je med temi zelenimi hribi, da se tu že od nekdaj delajo odlične stvari”.
Sorodni članki:
“Po 43 letih me je še vedno strah dežurat, ker nikoli ne vem, kaj me čaka”
