Karmen se je v Društvo prijateljev mladine (DPM) Trbovlje vključila na pobudo znanke, ki je tudi prostovoljka in takoj so se ujeli. “Potegnilo me je not, ker je to res krasna ekipa in dobro ozračje,” ponazori njene začetke, ki so se kaj kmalu prelevili v redno aktivno delo, kar sogovornica potrdi: “Večkrat sem šla za uro ali dve, pa nato ostala po 6,7 ur. Čas pri tem delu neverjetno hitro teče.”
Za prostovoljko zasavske regije za leto 2023 za območje občine Trbovlje je bila letos razglašena Karmen Pusovnik, ki zadnja štiri leta aktivno deluje v Društvu prijateljev mladine Trbovlje. Samo v lanskem letu je bilo prostovoljnih ur, ki jih je opravila, zabeleženih 680.
Stroge razdelitve dela ni – vsak je za vse
Poleg izdelovanja decembrskih voščilnic, pa barvanje jajčk pred velikonočnimi prazniki, priprave materiala za dogodke, tudi šiljenje barvic je delo, ki ga je treba opraviti. “Nekaterim leži nekaj, nekaterim pa nekaj drugega,” pripomni Karmen.
Veliko je bila tudi že vključena v počitniške aktivnosti in ko se vsi med seboj skozi druženje spoznajo, postanejo kar ena družina. “Dobrodošlo je vedeti, kako razmišljajo odraščajoči otroci, tudi kakšna druga perspektiva se ob tem odraslim odpre.”
V prostovoljske vode so se ob Karmenini vpetosti povsem spontano podali tudi njeni najbližji, saj se v aktivnosti vključuje njen partner Andrej, 7-letni sin ter 10-letna hčerka pa sta z veseljem že zaigrala škratka v decembrskem času. “Otroka rada prideta poleg, rada sodelujeta, posebej pa imata rada “šefico Lauro”, katere dobra volja in smeh”, pravi Karmen, so nalezljivi. “V delavskem domu, kjer smo delali, so morda kdaj mislili, da smo ‘usekani’ – toliko smo se smejali,” kar po domače pove Karmen. Ter tako v vsem razumljivem smislu ubesedi pozitivno vzdušje, prijetnost in povezanost prostovoljcev Društva prijateljev mladine Trbovlje, katerih je kar okrog 50.
Karmen je osebnostno zrasla, s priznanjem dobila občutek, da jo “obrajtajo”
Odkar je Karmen Pusovnik prostovoljka, jo okolica še posebej sprejema, pravi, da to najbolj zazna, kadar se kam odpravi peš. “Odrasli (starši) me pozdravijo, otroci mi prijateljsko pomahajo, moram reči, da sta moja otroka kar malo ponosna, da je njuna mami prostovoljka v DPM Trbovlje,” pripoveduje prejemnica priznanja, ki je sicer ekonomska tehnica po izobrazbi, po rodu pa čista Zasavka – Trboveljčanka.
Njeno življenje sicer ni bilo postlano z rožicami, marsikaj je že dala skozi, a kot danes pravi, so jo različne, tudi malo manj lepe izkušnje, utrdile. “Tudi delo v prostovoljskih vodah mi je veliko dalo, verjamem, da sem skozi to postala boljši človek, naučila pa sem se tudi, da ni prav kar obsojati povprek in počez, tudi ne odriniti človeka stran (če je denimo problematičen), ampak se posvetiti, pomagati, najti način, da se iz vsega izcimi nekaj dobrega. Na vse drugače gledam.”
Karmen se počuti sprejeta in zaželena, in ker je za njo burna življenjska zgodba, ji to toliko več pomeni. “Ta nagrada, da so me predlagali in tudi potrdili za prostovoljko leta v občini Trbovlje, je dokaz, da sem nekaj dobrega naredila, da delam dobro in da me ljudje ‘obrajtajo’, meni nasmejana DPM-ovka, ki je s tem nazivom spoznala še nekaj: “Preteklost te ne definira. Kar je bilo, je bilo. Če dobro delaš v danem trenutku in s tako usmeritvijo tudi za naprej, je to to.”
| Po mnenju Karmen mora prostovoljec imeti v sebi predvsem čut z druge ljudi, karakterno pa biti prijazen, delaven in sočuten. “Pri nas je dobrodošlo, da si vsestranski, da se znaš obrnit.” Največ pa šteje ob vsem skupaj pozitiven odnos. |
Veselje pravljičnega časa prenesla še med osebe s posebnimi potrebami
Ker ima Karmen sina, ki je fant s posebnimi potrebami, je tesno tudi povezana z Društvom Sožitje v domačem okolju. Kot prostovoljka DPM Trbovlje je upodabljala eno od pravljičnih bitij, ki sodelujejo pri sprevodu ob prihodu decembrskih mož, ob prižigu prazničnih lučk in podobno, in ko je zaznala, kakšno veselje privabijo decembrska doživetja, jo je spreletelo, da bi kaj takega še posebej navdušilo tudi otroke, ki imajo posebne potrebe.
V DPM Trbovlje si je izposodila kostum vile in tako so se priključevali vila Karmen in njuna otroka v vlogi škratkov še obiskom, kjer so na enem mestu ali priložnostno zbrane osebe s posebnimi potrebami.
“Luštno je, posebej za majhne,” se spomni vseh tistih iskric v otroških očeh in nadaljuje: “Ko vidiš, kako se takih pravljičnih likov razveselijo, bolj kot bi se nekdo kakega računalnika ali telefona, to je neverjeten občutek.”
Karmen opaža tudi, koliko starejšim pomeni vsaka pozornost. Ko so kot spremstvo šli v Dom upokojencev Franca Salamona in so otroci peli starejšim, ki se pogosto počutijo odrinjene in pozabljene, so bili prav tisti iskreni nasmehi njeno vodilo in motivacija, da še naprej deluje kot prostovoljka, ki v okviru DPM Trbovlje sodeluje tudi z drugimi organizacijami.
Ideja in želja: Da bi zrasel v Trbovljah medgeneracijski center
Ker mnogo pozornosti in časa mlajša generacija posveča digitalnemu svetu, Karmen skrbi, ali bodo sploh znali prepoznati in vrednotiti pomen prostovoljstva. “Pri nas je pravilo, da se za čas aktivnosti telefoni odložijo,” poudari, rekoč, da si človek preprosto mora v neki osnovni meri vzeti čas za sočloveka.
Zato si želi kot občanka in kot prostovoljka, da bi v kraju obstajal medgeneracijski center, ki bi bil stičišče med mlajšo in starejšo generacijo, med zdravimi otroki in otroki s posebnimi potrebami, kjer bi se spoznavale drugačnosti in kjer bi se spodbujalo sodelovanje, sprejemanje in razumevanje. ” Da se ne bi ljudje več začudili, kadar jih kdo pozdravi, ko gre mimo; da ne bi bili nekateri deležni čudni pogledov zaradi svojih posebnosti, da ne bi nihče več imel občutka, da je odrinjen, pozabljen ali nesprejet,” z vsebinsko močnimi mislimi zaključi Karmen Pusovnik pogovor.
SORODNI ČLANKI:
Izjemni posamezniki, organizacija in projekt dobili zaslužene nazive
Stotine reševanj, a takrat je bilo drugače: “Zmrazilo me je, potem pa sem dobil nadčloveško moč …”
