Andrej Ferk, hrastniški nagrajeni prostovoljec za leto 2022 je humanist od malih nog, saj je vedno rad pomagal ljudem v stiski. Zgled pa je imel že pri starših, ki so za sočloveka imeli vedno odprto srce. Odkar je v srcu po opravljenem delu začutil toplino po opravljenem delu, sreči in hvaležnost ljudi, ki jim je pomagal, se ni več ustavil. A najhujša zgodba, ki jo je imel, se je zgodila v prostem času, ko je priskočil na pomoč, ne da bi vedel …
»Tistega dne nisem bil v službi. Z avtomobilom sem se napotil čez hrib v Trbovlje. Blizu Dinosa se je nekaj dogajalo, nekaj se je ob cesti kadilo. Blizu je zaustavil tudi kombi. Videli smo, da sta v prevrnjenem vozilu dve osebi. Voznik ni kazal znakov življenja. Nekako sem se prebil do sovoznika, da mu potipam pulz. Prepoznal sem sinova oblačila. Zmrazilo me je, potem pa sem dobil nadčloveško moč, z golimi rokami potrgal kable in se prebijal skozi pločevino. Uspelo mi ga je potegniti iz prevrnjenega vozila. Potniki iz kombija so že poklicali pomoč in rešilni avto iz Trbovelj je bil na poti. Še pred njim je slučajno mimo pripeljal rešilec iz Hrastnika in Andrej jih je prepričal, da odpeljejo sina v bolnico, kljub temu, da niso imeli naloga. Šlo je za minute in sekunde,« se spominja težkih trenutkov še vedno pretreseni oče Andrej. Nihče si ne more predstavljati šoka, straha in bolečine, ki jo doživi starš v takšnem trenutku. Večkrat se sprašujem, kaj bi bilo, če bi šel kar mimo in se ne bi ustavil. O tem je boljše ne razmišljati.« V trboveljski bolnici so poškodovanca primerno oskrbeli in nujno poslali v Ljubljano, saj so poškodbe bile zelo hude. Po težkih operacijah in treh letih okrevanja se je le vse srečno končalo …
V profesionalni karieri je bil najprej reševalec v reševalni ekipi Klor TKI Hrastnik. Po nekaj letih službovanja v TKI si je delovno mesto poiskal v PGD Hrastnik, in kot pravi, nikoli obžaloval. Zanj to ni bila nikoli osemurna služba, po kateri greš domov in ne misliš več o njej. Ogromen delež opravil v organizaciji je opravil kot prostovoljec.
»Nikoli ne veš, kdaj se bo delovni dan v resnici končal«, poudarja nagrajenec. »Osem ur je premalo. Ko se uradni del službe konča, nadaljuješ, kot da ni bilo nič. Začeto delo se mora dokončati, sestanki in načrti realizirati. Poskrbeti za prostor in okolje, v katerem bivamo. Stavba, v kateri deluje hrastniški PGD, je že skoraj dvestoletna gospa, za katero je treba še kako skrbeti. Tudi razne inšpekcije nas opozarjajo na njene pomanjkljivosti. Veliko smo naredili v prostem času, da to zmanjšamo in ublažimo z obnovo in energetsko sanacijo stavbe,«
Res so gasilci lepo uredili prostore. Tudi vhode v garažo so morali povišati, da bi nova vozila sploh lahko spravili na varno. Že dolga leta se govori o novem gasilskem domu. A še nekaj let bo treba potrpežljivo čakati, da dobijo primerno streho nad glavo. Ob 140. obletnici društva, leta 2027 načrtujejo položitev temeljnega kamna na že izbrani lokaciji v Resnici, kjer je tudi nekaj rudniških objektov, ki jih bodo lahko preuredili in izkoristili za potrebe gasilstva.
Andreja Ferka in njegove gasilce tarejo enake skrbi kot jih zadnje čase tudi ostala društva: »Ogrevanje, vzdrževanje, prispevki, stroški za gorivo … Iz proračuna dobimo za funkcionalno dejavnost 3800 evrov. Kljub varčevanju je račun za ogrevanje gasilskega doma doslej znašal nekaj več kot 3000 evrov na mesec, po novem bo trikrat več, elektrika znaša 2000 eur, pa prispevki, komunala, gorivo itd.«
Ko naš sogovornik obuja spomine, rad omeni očeta, s katerim je večkrat šel kot zelo mlad pomagat ljudem v stiski. Hvaležnost in sreča teh ljudi sta ga tako presunili, da bi bil prostovoljec tudi, če ne bi bil gasilec. Iz prakse pa spomni na dogodke in ljudi, ki bi jih lahko opisal v obširni knjigi. S kolegom Slavkom Drakslerjem sta več kot devet let skrbela za društvo, se dogovarjala in podpirala. Njuna prijateljska vez se je z leti še utrdila.
Na težko dostopnem terenu so pešačili proti poškodovanki …
Spominja se gospe iz Savinjske doline, ki je med Mrzlico in Kalom poškodovala gleženj na težko dostopnem terenu. Gasilci so prišli z avtom za gozdne požare, del strmine pa je bilo potrebno obvladati peš. Gospa se je zavedala situacije, celo šalili so se z njo, oskrbeli kolikor so lahko in jo odnesli do vozila. Na Kalu pa je že čakal rešilni avto. Ko je gospa ozdravela, je pred božičnimi prazniki skupaj z družino obiskala svoje hrastniške rešitelje in se jim zahvalila z domačimi dobrotami.
V Savo zgrmel tovornjak s cementom
Velikokrat se zgodi, da na poti domov izve, za kakšen nesrečen dogodek in takrat se brez razmišljanja obrne nazaj. Tako je bilo tudi takrat, ko je v Savo zgrmel tovornjak s cementom. Izvlekli so sovoznico, voznik ni bilo v vozilo in ga niso našli. Andrej je med listjem ob Savi našel delovni nalog in po podatkih ugotovil, da je nesrečnega voznika in njegovo sopotnico poznal, le v zmedi je ni prepoznal.
»Živimo v mestu, kjer se med seboj poznamo, znane so nam vse vasi in skrite kotičke, vemo, kakšne so ceste … a kot gasilec, prostovoljec in predvsem človek, čutiš še posebno odgovornost do svojih sokrajanov.«
Andreju je družina vedno stala ob strani. Sinova sta odrasla in vsak na svojem. Žena se je pred kratkim upokojila, na pomoč pa so jima vedno priskočili stari starši. Andrej je aktiven tudi v lokalni skupnosti, kjer živi, saj je bil dvakrat predsednik KS Podkraj. Zdaj kot upokojenec bo svoje prostovoljno delo v gasilstvu nadaljeval. Še vedno je predsednik PGD Hrastnik, namestnik predsednika Gasilske zveze in seveda operativec. Želi pomagati pri pripravi vsega potrebnega za novi gasilski dom, potem pa bo počasi delo prepustil mladim.
Z ženo bosta zdaj pogosteje sedla na kolo in raziskovala naše lepe kraje. Opremo sta že nabavila.
Andreju ni žal, da je postal gasilec, predvsem pa prostovoljec, saj meni, da je dobro izbral. Ponosen je na svojo ekipo in podmladek dvaindvajsetih bodočih gasilcev, nad katerimi bdi pet mentorjev. Priznanje, ki ga je dobil, ni samo njegovo, pravi, temveč pripada vsem gasilcem v društvu, ki se skupaj spopadajo z izzivi in hitijo na pomoč, vedno in povsod, kjer je potrebno.
