Primož Zelenšek: S podjetništvom ga je “okužil” dedek. A pred uspehom je bila cela vrsta ne-jev.

Velik vpliv nanj je imel dedek, nekoč direktor STT Orodjarne. Naučil ga je osnov podjetništva in gospodarske logike. Primož je bil vrsto let aktiven rokometaš, se naučil discipline in ekipnega sodelovanja, a je med študijem elektrotehnike šport postavil na stran. Chipolo ni prvi podjetniški poskus, bilo jih je kar nekaj – enih bolj resnih, drugih manj. Bilo je ogromno ne-jev. Ekipa zasavskih mladeničev polna idej in zagona se je družila že od vrtca, vsake toliko pa se je v osnovni šoli, srednji in tudi kasneje pridružil še kdo. Skupaj so bili pri prvih ljubeznih in pri najstniških potegavščinah. Sedem junakov je tako ustanovilo podjetje Chipolo, ki ga vodi Trboveljčan Primož Zelenšek. Še predobro se spomni začetkov, ko so se naivno poskušali uvrstiti na trg, nato pa tudi krize, ki so jo imeli leta 2017, ko so zapadli v rdeče številke, se reševali s krediti. Danes so v obdobju visoke rasti, sodelujejo z Applom, največjim trgovcem elektronskih naprav Best buy in še mnogimi svetovnimi velikani. A prostora za rast je še ogromno, je prepričan Primož Zelenšek.

Bi lahko rekli, da ste eden tistih, ki mu je bilo podjetništvo zapisano že v zibelko?

Zagotovo me je zelo zaznamoval moj dedek, ki je bil tukaj v Trbovljah do leta 90 direktor STT Orodjarne in podjetniški duh je v meni verjetno začel vreti že takrat. Poslušal sem veliko zgodbic, kako se je včasih delalo v Jugoslaviji, kako so s težavo dobili kakšna orodja in kako so se proizvodi sami prodajali. Večkrat mi je povedal, da je glavna težava Zasavja fokusiranje v tone in tone predelave kovine ali izkop premoga in ne v proizvode z višjo in visiko dodano vrednostjo. Večina družine se je ukvarjala z obrtništvom, tako da ves čas sem bil zelo blizu podjetništvu.

Odločili ste se za tehnično gimnazijo, nato nadaljevali študij elektrotehnike v Ljubljani. Kdaj ste iz inženirja razvili še podjetnika?

Končal sem v prvi generaciji tehniških gimnazijcev na STPŠu, brez te odskočne deske me danes zagotovo ne bi bilo tu. Sem pa zelo hitro ugotovil, da fakulteta in šport ne gresta skupaj. Precej je nekih obveznosti, tako da sem v drugem letniku nehal aktivno igrati in se bolj posvetil študiju. Takrat so se tudi začele pojavljati prve ideje. Leta 2005 sem dobil diplomo za hitro razpirajočo ponjavo za pokritje avtomobila. To je bila recimo mikro inovacija. In bilo je več takšnih idej, bili so začetki, čeprav do leta 2009 se ni kaj veliko realiziralo. Po tem letu sem se pridružil ekipi v Ljubljani, ki je razvijala mobilne aplikacije. To so bili zametki tega, kar delamo danes. Vodil sem ekipo, ki je začela razvijati mobilno aplikacijo za mobilno platformo Apple in smo naredili nekaj teh mikro aplikaciji. Ko sem pustil službo, smo s prijatelji ustanovili Nollie Apps in naredili mobilno aplikacijo Activity original. Razvili smo jo nekje na tričetrt poti in šli kar na sestanek z lastniki na Dunaj. Dogovorili smo se za odstotke od prodaje in to je bil naš prvi uspešen korak v podjetništvo.

Vedno pridejo tudi padci. Tudi pri vas je bilo tako. Kako danes gledate na to?

Če se spomnim obdobja skoraj 20 let nazaj – bilo je ogromno nekih ne-jev, kup pavšalnih poskusov, ker sem skakal iz ene ideje v druga, na koncu pa nič kaj konkretnega končal. Mogoče mi je takrat manjkalo vztrajnosti, samozavesti in ogromno znanja. Potem smo z Nollie apps iskali stranke, ki so takšne aplikacije naredili šele čez več let, ampak dejansko smo bili pred časom, pravih sogovornikov pa nismo našli. Morda smo se premalo trudili, mogoče še ni bil pravi čas.

Potem pa je prišel Chipolo, ki je doživel zelo visoko rast v začetnih dveh, treh letih. A imeli smo tudi trd padec. Zamenjali smo vodstvo, ideja je bila pridobiti kapital v Ameriki. Prodaja je šla navzdol in do konca 2017 smo bili v zelo hudih škripcih. Morali smo reformirati ekipo, zadolžili smo se, vseeno pa smo obdržali vse zaposlene in v dobrih treh zelo težavnih letih pokrili dolgove. Še danes sem hvaležen za razumevanje, ker je bilo treba znižati plače in zamrzniti neko rast. Dobro razumemo, kako je težko je zaslužiti vsak evro. Poznamo vse dobre in slabe strani posla.

Verjetno je zelo pomembna podpora doma, s strani družine in prijateljev.

Ja, sigurno. Sem oče dveh otrok. Starejša je stara 7 let, mlajši 5. Do korone, bi jaz rekel, sem bil relativno slab oče iz vidika koliko časa sem z njima preživel. Tukaj je moja partnerica prevzela levji delež pri sami vzgoji. Prihod korone pa je obrnil moj pogled na družino. In danes so stvari bistveno lažje, res pa je tudi, da so otroci starejši in lažje razumejo. Tudi moji prijatelji so videli, da je bilo v marsikaterem obdobju težko in so me vedno podpirali, za kar sem jim tudi zelo hvaležen.

Dobili ste nagrado Mladi manager, kar pomeni da ste dober vodja, mentor drugim. Kaj je težje, na začetku ustvariti podjetje ali sedaj manevrirati vse skupaj?

Jaz mislim, da je iz enega vidika čedalje težje, ker smo čedalje večji in je odgovornost dejansko večja, je pa po drugi strani lažje, ker je raven izkušenj višja, pa tudi ekipa, ki se je zgradila tukaj na Chipolo je iz leta v leto bolj izkušena. Fluktuacija je relativno majhna. V ospredje smo postavili iskrenost in odkritost. Medsebojna komunikacija je pomembna in povemo si tisto, kar si mislimo. Seveda pa je do določene mere potrebno tudi sočutje.  

Vrlino, ki jo poskušam izražati kot vodja je – biti direkten, ampak še vedno sočuten do mojih sodelavcev oziroma različnih vodij. Je pa razvijanje različnih vodstvenih sposobnosti odvisno od prilagajanj na nove načine. Trg se spreminja, spreminjajo se ljudje, zaposleni so v različnih obdobjih in vsako obdobje potrebuje nekaj novega in vsi ti dražljaji so nek skupek, kjer poskuša vodja razumeti in motivirati svoje zaposlene, da sledimo neki skupni poti.  

To priznanje ste pričakovali? Ali vsaj nominacijo?

Ta priznanje je do 40. leta starosti, v bistvu sem imel samo še eno leto možnosti. Zagotovo bi lahko rekel, da sem jo po eni strani pričakoval, ker se mi zdi, da je Chipolo res zgodba, ki je iz garaže prišla tako daleč, da bomo v uradnih Apple trgovinah in to praktično ne uspe skoraj nobenemu evropskemu podjetju. Smo tudi v Best buy-u, največji verigi prodajaln elektronskih naprav na svetu, pa na letališčih … Že 7 let eni redkih Slovencev v Las Vegasu na CES-u, (Consumer Electronics Show). Razlogov je res dovolj.

Trbovlje so bile ena izmed najmočnejših regij oziroma mest v bivši Jugoslaviji. Jaz mislim, da je ta trma in želja tukaj ostala in samo še vprašanje časa, kdaj bomo prišli na tak nivo.

Kako gledate na Trbovlje, na Zasavje?

Potujem praktično po celem svetu in veliko mest je, kjer bi jaz z veseljem živel. Ampak potem, ko pogledaš celoto, da imamo tukaj dedke in babice, prijatelj, ti vse skupaj olajša način življenja. Ne rečem, da je idealno. Zvečer, ko greš skozi mesto je vse zaprto. Ta del mi zagotovo ni všeč. Po drugi strani imam pa 10 minut do službe in do česarkoli. Infrastruktura tukaj je vrhunska, ki jo pa včasih ne vidimo. Imamo hribe, gledališča, vso osnovno infrastrukturo. Zagotovo so mi Trbovlje všeč, ker se tukaj počutim domačega, bolj kot kjerkoli drugje, čeprav sedaj živim v Zagorju. Kjerkoli bi že bili, bi na koncu delali z istimi strankami po celem svetu. Če bi bili na Mrzlici ne bi bilo prav nič drugače. Le malo težje bi prišli na delo. Sicer pa menim, da smo velik dobrobit okolju in se mi zdi prav glede na to, da smo se tukaj izobraževali in glede na to, da nas je to mesto »spravilo« do tega nivoja, da ne samo vrnemo, ampak tudi spremenimo lokalno okolje, da bo boljše za vse, ki tukaj živijo. Ker zelo težko spremenimo cel svet, malenkost pa lahko pripomore vsak.

Tudi naše podjetje ima še ogromno možnosti, ker smo v segmentu končnega uporabnika, kjer je trg 7-8 milijard ljudi. Verjamem, da eno do dve podjetji, če bi se tukaj zgradila in dosegla 1000 skupno zaposlenih, potem lahko to poganja naprej celotno mesto.

Večja težava, kot sam opažam, je da naša država nima jasne vizije, v katere kategorije podjetij bi se mi radi razvijali. In ker to ni jasno, se vse razvija pavšalno in smo pri nekaterih stvareh bolj, pri nekaterih stvareh pa manj uspešni. In potem smo v nekem povprečju.

Ste ostali isti Primož kot na začetku, razen to, da ste odrasli?

Jaz mislim, da sem ostal. Kakšna stvar me je spremenila, ampak bistveno se nisem spremenil.

Kakšna pa je situacija doma? V službi šef, direktor – doma verjetno ni enako?

Doma je bolj partnerka ta, ki vodi domače stvari. Drugače sem soliden oče, sigurno je pa prostor za izboljšave. Verjamem, da bom lahko nekdaj v prihodnosti svoje znanje in izkušnje predal na svoje otroke, ki upam, da bodo kak odstotek povedanega upoštevali in jim bo lažje. Vedno jih malo navdušujem nad podjetništvom. Konec koncev se mi ni potrebno veliko truditi. Imajo nek vzor. Sedaj ali se bo ta vzorec prenesel na njih je od njih odvisno. Spodbujal pa jih bom, da počnejo tisto, kar si sami najbolj želijo. Dal jim bom vse možnosti, seveda pa, če se nečesa lotijo morajo tudi tisto stvar dokončati. Ne želim, da brezglavo skačejo iz ene stvari na drugo. Seveda cilj je, da sami spoznajo, zakaj so na tem svetu. Odprte pa bodo imeli vse možnosti …

Kaj pa prihodnost. Chipolo doživljenjsko ali so še kakšne druge ambicije?

Imam še kar nekaj idej. Zagotovo to ni moja zadnja zgodba. Sigurno bi v življenju rad naredil še kaj drugega.

Govorimo o še kakšnem povsem drugem produktu ali kaj več iz Chipola?

Nekaj popolnoma novega iz ničle.

Ampak trenutno se ukvarjam z dvigom stabilnosti Chipola in z rastjo prihodkov ter razvojem produktov. Tukaj je še dela dovolj. Ko pa bom videl, da rabimo strateškega partnerja, bi lahko Chipolo postal še močnejši. Takrat bi se lahko počasi usmeril še v kaj.

Chipolo je znana zgodba o uspehu. Več je takšnih, ki imajo idejo, željo, a ne gre naprej. Kaj bi jim svetovali?

Splošen nasvet je, da naj najprej se odločijo, kaj bi sploh počeli. Vem, da je to najtežje v življenju, ko si konec srednje šole in še ne veš kaj bi počel. Eni so za podjetništvo, drugi niso, v to sem prepričan. Čimprej naj se vključijo v manjše projekte ali priključijo v različne zgodbe, recimo tudi kot člani različnih društev, mladinskih organizacij… Neke take projekte, kjer je potrebno malo denarja, oziroma nič, samo volja, se pa začnejo zametki, kjer se lahko oblikuješ in učiš.

Danes je brez ekipe zelo težko uspeti. Raznolikost je nujno potrebna. Potem pa kup ene vztrajnosti – naj bodo zelo odprti, naj veliko sprašujejo, ne samo svoje kupce, ampak tudi uspešne posameznike. Danes je vse bolj dostopno kot se zdi, ampak enostavno je treba potrkati na vrata. Če ima kdo kakšno idejo, ki bi jo rad z menoj prediskutiral, so naša vrata vedno odprta, tako da dobrodošli.

Chipolo išče! Priložnost za delo v mladem in naprednem kolektivu