0.5 C
Trbovlje
četrtek, 20. januarja 2022
ZON.siAktualno"Pozabiš na vse, razen na to, kako rešit svojo glavo in pomagat...

“Pozabiš na vse, razen na to, kako rešit svojo glavo in pomagat kameradom.”

Nekaj dni za godom sv. Barbare, zavetnice rudarjev, je beseda dala besedo v pogovoru z Andrejem Lapornikom, ki je praktično vso svojo delovno dobo pustil v rudniku. Pred tem pa že njegov oče na Dolu pri Hrastniku ter pozneje v Ojstrem.

“Seveda, nesreč je bilo kar nekaj, morda zbuja še največje strahospoštovanje do dela v jamah tista iz aprila 2001, v kateri je v hrastniškem obratu Rudnika Hrastnik-Trbovlje zaradi vdora vode, mulja in blata v jami Ojstro pet rudarjev izgubilo življenje,” pripoveduje Andrej, ki ima še danes, ko pogleda nazaj, občutek, da so bili prav vsi, ki so delali v proizvodnji, ves čas pod stresom. “V trenutku, ko se nekaj nevarnega začne dogajat, pozabiš na vse, razen na to, kako rešit svojo glavo in kako pomagat kameradom.”

Andrej kakšni večji rudniški nesreči ni bil podvržen v vsem obdobju od leta 1986 pa do aprila 2013, ko se je proizvodnja zaključila, je razkril hvaležno in priznal, da so knapi vedno, ko se je ali pripravljalo h kakšni nesreči ali se je celo pripetila, po dogodku še posebej intenzivno mislili na njihovo zavetnico sveto Barbaro.

Ob odhodu v vojsko: “V rudnik nikoli več!”;  Pa je še šel in bil ter ostal rudar s srcem

Andrej na vaji reševanja v Premogovniku Velenje

Preden je šel Andrej Lapornik v tedaj še jugoslovansko vojsko (JNA) na obvezno služenje vojaškega roka, je že imel za seboj nekaj izkušenj v rudniku in preden je zapustil domačo zemljo še rekel: “V rudnik nikoli več!” Delo je bilo, roko na srce, vendarle težaško. Ampak, saj vemo, zarečenega kruha se največ poje. Ko je bila vojaščina za njim, je bilo preprosto treba poprijeti za neko delo in ker so bile tedaj plače relativno dobre, je vseeno šel nazaj v rudniške rove. “Kaj pa vem, kako in zakaj se je tako razpletlo,” pripoveduje Andrej in preprosto prizna: “Od nekdaj sem bil s srcem rudar.”

Nekaj je bilo ročnega dela, precej že mehanizirano

Ko ga povprašam, kako je kaj izgledal nek povprečen dan v rudniku, pove, da je zjutraj prišel na delovno mesto v vašhavo, se preoblekel in počakal, da je štajger vsakega posebej razporedil. “Mi smo že imeli v glavi, kaj se bo delalo, poznali smo vse faze dela in naš cilj je bil varno in zanesljivo to delo opraviti,” se spominja Andrej, ki je delovno prestrukturiran zahvaljujoč situaciji zaprtja rudnika, a se na račun bonificiranega staža veseli upokojitve predvidoma v prihodnjem letu. Preden se razideva, pa pove še, da so bile jame kasneje, v novejši dobi že precej mehanizirane in da je bilo ročno delo le še kakšna izdelava štrekne (proge) po ročnem izkopu kakih 20 metrov tunela, potem pa je bil namontiran stroj in so ročna dela bila prisotna in potrebna le še z vidika manjših čiščenj.

SORODNI ČLANKI:

Knapi pogrešajo povezanost

 

 

- Oglaševanje -

Iz kategorije


Preberite tudi

Bo 127 Trboveljčanov namesto neprofitne plačevalo tržno najemnino?

Najemniki Spektrovih stanovanj so se znašli v negotovosti: so še naprej upravičeni do subvencije neprofitne najemnine ali jim bo pripadala zgolj subvencija tržne najemnine?...
X