“Ljudem sem želela povedati svojo zgodbo. Mogoče se bo v njej kdo prepoznal in mu ne bo všeč. Vendar je vse, kar je napisano resnično. Ne bojim se tega, da se lahko kdo prepozna. Bolj me ne morejo prizadeti, kot so me že, ko so se pred dvema letoma moje ustaljene življenjske poti začele naglo spreminjati.”
Trboveljčanka Januša Mravlje po poklicu ekonomistka, po duši umetnica je odprla svojo prvo samostojno umetniško razstavo v trboveljskem delavskem domu, istočasno pa je izdala tudi svojo knjigo Prebujajoča, v kateri piše o svoji zgodbi. O obdobju, ko je bila povsem na tleh. Ko je iz popolnega življenja padla v nikoli prej poznano.
“Bil je sanjski dan. Starejši sin je že drugič magistriral, jaz pa sem postala abrahamovka. Dan, ko je bilo sreče in pozitivne energije na pretek. Žal se ni tudi tako končal. V službi, kjer sem uspešno v podjetju vodila dva oddelka, sem dobila šefa. Do takrat sem odgovarjala le direktorju, in to se je spremenilo. Nič takega, če ne bi dobila še nove pogodbe o zaposlitvi, kjer mi je bil osebni dohodek zmanjšan za trideset odstotkov. Pa sem se s tem pomirila in pogodbo podpisala. Začelo se je šušljati, da odhaja direktor, ki je bil zelo sposoben in podjetje vodil na najboljši možni način. Podjetje, ki je z uspešnostjo in rastjo bilo za vzor. Po nekaj mesecih se je res to zgodilo in dobili smo novo vodstvo. Upali smo, da bo z njim prišlo do sprememb, da bomo poslovali še bolje kot prej. Res so nastopile velike spremembe. Nekateri postavljeni na delovna mesta, ki jim niso bili kos in njihov vpliv je postal zelo negativen. V službi ni bilo več prijetno, temveč hladno, skoraj sovražno. Vsi stari zaposleni so naenkrat postali nesposobni. Ljudje so se čez noč spremenili, pokazali neki drugi obraz, ki ni obetal ničesar dobrega.”
To je bil le začetek. Začetek konca in nečesa novega.
Ste rojena Trboveljčanka. Kdaj se je pri vas pojavila ustvarjalna žilica?
Trbovlje so moj dom in tu sem imela lepo otroštvo. Poleg staršev je zame skrbela tudi babica, ki mi je bila druga mama in me marsičesa naučila.
Že zelo zgodaj sem rada risala, oblikovala, pletla (ročno in tudi na stroju). V petem razredu sem že znala narediti marsikaj. V družini sta oba moja dedka zelo lepo risala. Ustvarjalno žilico imata tudi oba moja sinova. Lepo rišeta, eden od njiju je bil tudi član Relika. Danes imata neke druge poti, tudi lepe.
Mnogo let niste ustvarjali, zakaj ste začeli zdaj?
Pred časom so se po dvajsetih letih uspešnega službovanja začeli problemi na delovnem mestu. Ker je bilo zelo hudo, sem morala poiskati nekaj, kar bi mi preusmerilo misli drugam, nekaj, kar mi ne bi dovolilo, da potonem. Od Simone Solina sem dobila prav posebno knjigo, ki ni obsežna, sem jo pa z razlogom dolgo brala. Po branju sem se dobro zamislila. Potem sem prebrala še nekaj podobnih knjig. Vse so mi sporočale, da v življenju ne bom mogla naprej, če ne bom najprej odpustila tistim, ki so me prizadeli. Začela sem raziskovati besedo odpuščanje in naletela na vilinske simbole in simbol za odpuščanje. Takrat je nastala moja prva slika Odpuščanje. Dolgo sem si jo ogledovala in čez nekaj časa sem začutila, da sem se spremenila. Kako? V nekem trenutku sem namreč ugotovila, da sem odpustila vsem, ki so me prizadeli. Prav v tem času so bili akterji razkrinkani tudi v javnosti.
Prvi sliki je sledila druga, to je bila samozavest. To mi že je dalo dovolj poguma, da sem šla na pogovor k direktorju podjetja, ki pa je kmalu odšel s tega položaja. Težave so se stopnjevale. Mnogi, ki so bili pod pritiskom, kot jaz niso zdržali in odšli. Bila sem sama. Vendar sem želela ljudem pokazati, da se je treba upreti. Kajti ko nastopijo problemi, so vsi tiho, se bojijo. Nekdo mora glasno povedati, kaj in zakaj ni prav. Še posebno, ko nisi kriv za dogajanja. Vse to, kar sem doživela in kako sem se borila, sem opisala v moji knjigi Prebujajoča.
Lahko bi rekli, da so slike skupaj s knjigo vaše odrešiteljice?
Vsaka moja slika ima določen namen. Ob njih so se tudi rodile pesmi, ki so nastale v trenutku in so morale biti takoj zapisane, da bi se ohranile.
Moj novi svet je popolnoma drugačen. Poln je ljubezni, lepih trenutkov, čudežev, lepih misli. Vse to izražam s pomočjo svojih slik, fotografij, oblikovanjem nakita, stihov in tudi z mojo prvo knjigo Prebujajoča.
Pa še eno stvar sem premagala. Moj odpor do fotografiranja. Prej se nikoli nisem rada fotografirala.
In potem je nastala razstava …
Tako je. Moje slike, moje pesmi in moja knjiga, ki je izšla ravno na dan otvoritve. Sama otvoritev je bila nekaj posebnega. V duetu sta zapela sopranistka Eva Amon in moj sin tenorist Luka Mravlje. Ob zvoku citer Tanje Lončar je program na malce humoren način povezoval moj mlajši sin Jure. Bil je prijeten večer, ko smo se s pesmijo in citrami družili še kar nekaj časa.
Vam je pri izdaji knjige, ki je izšla v samozaložbi in prvi razstavi, kdo priskočil na pomoč?
Zdaj sem šele spoznala, koliko prijateljev imam. Pravih. Pomagali so mi na vse mogoče načine. Da se ni zgodilo to, kar se je, ne bi bilo razstave, ne knjige in spoznanja, kdo je res moji pravi prijatelj.
“Odslej naprej živim zato, da pomagam ljudem. Delati s srcem in za ljudi.”
Pa da zaključimo z besedami, ki jih je Januša napisala v zloženki: Srčno upam, da se bomo vedno srečevali le z nasmehom. Če me kje srečate, me le pocukajte za rokav, iskreno vas bom vesela.
Utrinki z razstave v DDT:
