“Mulci z voki-tokiji” aktivirani, ko vse ostalo odpove

“Radioamaterji smo znani po tem, da zagotavljamo podporo prebivalstvu in službam zaščite in reševanja v primeru izrednih dogodkov. Dejansko ni večjega izrednega dogodka po svetu, kjer ne bi, tako ali drugače, sodelovali tudi radioamaterji,” pojasnjuje Marko Zaletel.

Zadnji takšen primer je bil decembrski snegolom, ko je ‘padel’ zasavski Regijski center za obveščanje. Pomoč radioamaterjev je bila neprecenljiva tudi ob skalnem podoru pri cementarni; torej vedno, ko odpovedo preostale komunikacijske poti, denimo mobilna telefonija in internet, ki sta sicer glavna krivca za precejšen upad priljubljenosti radiomaterstva v zadnjih letih.

Od mulcev z voki-tokiji do podpore ob izrednih dogodkih

“Ko smo bili še mulci, smo se igrali z voki-tokiji, imenitni so nam bili iz filmov. Nato sva s prijateljem v 7. razredu osnovne šole našla radioamaterje in se včlanila, naredila izpit ter pridobila licenco. Takrat so že bili mobiteli in internet. Je bilo pa zanimivo, poslušali smo policiste, ki so preverjali vozniške izpite; dalo se je poslušati tudi telefonske linije, ko so bile še analogne, v večernih urah si lahko slišal tudi kaj zanimivega,” se spominja Zaletel.

Osnovna dejavnost radioamaterjev je popularizacija tehnične kulture, vzgajanje in izobraževanje na področju elektronike in telekomunikacij ter po potrebi nudenje pomoči službam pri posredovanju ob naravnih in drugih nesrečah ter v primeru vojne. V praksi pa stvar zajema ogromno področij, ki so vsa povezana z radijsko in drugo tehniko ter se prepletajo s športom in humanitarnostjo. 

Začetno navdušenje nad radioamaterstvom je pri Zaletelu preraslo v način življenja. “Radioamaterstvo je hobi, ki združuje tehniko, humanitarnost in šport. Če poznaš to drobovje, poznaš tudi vse moderne tehnologije. Sam sem računalničar, prostovoljni gasilec in pripadnik državne enote za hitre intervencije – oddelek za IT podporo, s tem se polprofesionalno ukvarjam,” pravi Zaletel.

V Zasavju jih je 35

Društvo radioamaterjev Trbovlje je bilo ustanovljeno leta 1973 in je danes še edino aktivno društvo v zasavski regiji; neformalno sekcijo ima tudi v Sevnici.

Trboveljski radioamaterji vzdržujejo radioamatersko postojanko na vrhu Mrzlice, skrbijo za sisteme radijskih in podatkovnih zvez na Mrzlici, Sveti Planini, Lisci, Kumu in Svetem Roku. Štejejo 35 članov, večina med njimi je moških, imajo pa tudi nekaj ženskih predstavnic. “V kar nekaj primerih se z radiomaterstvom ukvarja celotna družina, saj posameznik s tem hobijem zaradi njegove raznolikosti hitro okuži tudi ostale družinske člane,” pove Zaletel.

Solidna radijska postaja že za nekaj 10 evrov

Da postaneš radioamater, moraš opraviti radioamaterski izpit ter pridobiti licenco s strani Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Pridobljena licenca velja po Sloveniji ali po svetu, odvisno, za kateri radioamaterski ‘razred’ opravljaš izpit.

“Oprema je bila v preteklosti zelo draga, v teh časih pa se dobi solidna radijska postaja, ki je osnovno orodje radioamaterja, že za nekaj 10 evrov.”

Kljiub nazivu amaterji so pravi profesionalci

Radiomaterji organizirajo in sodelujejo na tekmovanjih, na katerih vzpostavljajo radijske zveze s kolegi po svetu in tako zbirajo točke. Popularna so tekmovanja ARG ‘lov na lisico’ oziroma radiogoniometriranje, kjer tekmovalci odkrivajo skrite oddajnike, in tekmovanja v ‘zbiranju osvojenih vrhov’ – SOTA, kjer je cilj vzpostavljanje radijskih zvez iz gorskih vrhov, brez zunanjega vira napajanja. Druga pomembna ‘veja’ radioamaterstva je nudenje pomoči v naravnih in drugih nesrečah, vojnah. Pomembno vlogo igra tudi konstruktorstvo – izdelava vezij, anten in drugih naprav.

“Radioamaterji smo znani po tem, da smo kljub nazivu amaterji, profesionalci na področju telekomunikacij, elektrotehnike, računalništva in da smo tudi dobri v improviziranju,” dodaja Zaletel.