Rojena leto po zaključku druge svetovne vojne, Marija Govejšek zase pravi, da je otrok svobode. Njena starša sta oba bila del partizanskega gibanja in jo vzgojila v vrednotah, ki jih tudi sama nadaljuje v Združenju za vrednote NOB Trbovlje. Za svoje udejstvovanje je lansko leto prejela tudi prvojunijsko priznanje za življenjsko delo. Sama trdno zagovarja mir, pa tudi moč prijateljstva.
Prepričanja narodno osvobodilnega boja se danes slišijo kot odmev preteklih dni, a za Govejšek so še vedno vsakodnevno na sporedu. Njen oče je bil med vojno politkomisar (politični komisar), mama pa aktivistka, ki je borce oskrbovala s hrano in drugimi potrebščinami.
“Ko smo se kot otroci igrali partizane, nihče ni hotel biti Nemec.”
Otroštvo je preživljala v družbi starih staršev v Kleku nad Trbovljami. Njen stari ata Andrej Forte je bile eden od rudarjev, ki so šli po svetu v iskanju službe. Živel je v Franciji, v Belgiji in na Nizozemskem – a ne sam. S seboj je vzel ženo Ivano (Johano) in tri male punčke, med katerimi je bila njena mama, prav tako Marija (Mici).
Takrat je, pravi, med delavci v tujini vladala solidarnost, tovarištvo: “S pomočjo pisem – takrat še ni bilo telefonov – so si sporočali, če bo v mesto prišel kdo, ki ga poznajo, da so ga lahko tamkaj živeči delavci sprejeli in mu pomagali v novem okolju.” To je bila le ena od zgodb, ki jih je slišala od starih staršev, s katerima je kot mladenka preživela kar precej časa. “Njune zgodbe so bile resnične, pa vendar lepe.”
Po končani ekonomski srednji šoli v Trbovljah se je zaposlila najprej v podjetju Rudis, kasneje pa kot tehnična sekretarka pri Zvezi borcev v Trbovljah.
Hišo si imel, če si jo zgradil
Marija Govejšek ob spomeniku španskim borcem
Po 60. letih se je tudi v Trbovljah življenjski standard višal. “Trboveljčani smo imeli nešteto počitniških domov, na dopust smo hodili dvakrat letno.”
Sama je še del generacije, ki ničesar ne jemlje kot samoumevno: “Mi smo navajeni, da smo imeli dom, če so ga naši starši zgradili. Stopili so skupaj in postavili majhno hišico, ob njej pa vrtiček, s pomočjo katerega so se preživljali.” Brez prijateljstva in tovarištva zanjo svet ne obstaja: “Kjer ni prijateljstva je zlo, tam so vojne, tam so mrtvi. Brez prijateljstva ni težko ubijati,” odločno doda.
Za družino le eden od desetih hlebcev
Tudi borci po njenih besedah ne bi zdržali, če jih ljudje ne bi oskrbovali s hrano in osnovnimi življenjskimi potrebščinami: “Gospodinje so spekle po deset hlebcev, ampak družina je pojedla le enega – ostalih devet so dobili partizani. Najbolj pomembna je bila sol, brez nje je težko živeti. Ljudje danes nimajo predstave, kako pomembna je sol. Pa droži in kvas.” Kmetice so jim pripravile droži in dale žakelj moke, da so si kruh lahko spekli sami.
Marija Govejšek
Vse nam lahko vzamejo, samo pesmi ne
Peli bomo zmeraj, odločno zatrdi. Njeni najljubši partizanski pesmi sta ‘Počivaj jezero v tihoti’ in pa ‘Hej, brigade!’. Skoraj 80. letna Trboveljčanka rada bere knjige z zgodbami, ki so jih zapisali borci iz svojih izkušenj. V njih je, pravi, ovekovečena resnična zgodovina: “Partizan, ki je dobil spomenico, ni mogel lagati. Povedal je tisto, kar je doživel – in temu moramo verjeti,” je prepričana. V današnjih časih, ko “fašizem ponovno dviguje svojo glavo, mi pridejo na misel verzi Karla Destovnika Kajuha: Rjoveti bi morali, ne samo peti.”
Danes se po njenem mnenju širi sovraštvo, klic po maščevanju in krvi. “To ne prinaša nič dobrega,” je prepričana. “Slovenci smo se temu že uprli v preteklosti,” pravi.
O trboveljski borcih: “Ne bomo rešili sveta, smo pa ena mala kapljica v morje.”
In katere vrednote zagovarjajo? “Samo vojne ne, nikoli več vojne!” Skrbi jo predvsem za mlade: “kaj vse bodo morali doživeti, če ne bomo dovolj močni, da preprečimo to nasilje, ki se pojavlja vsak dan.”
