Kdaj je človek “izumil” oglje, je vprašanje, o katerem bi se dalo še in še razpravljati. V zasavskem in brez pretiravanja tudi v slovenskem prostoru po tem t.i. črnem zlatu slovi kraj Dole pri Litiji, katerega sinonim je Oglarska dežela. Tam so 21. marca začeli zlagati največjo oglarsko kopo v Evropi – kopo rekorderko, ki so jo slavnostno prižgali 13. avgusta, nato pa je počasi gorela in tlela vse do štoranja (razdiranja) 11. septembra. Iz nje se je “skuhalo” kar 33 ton oglja.
| ZANIMIVOST: Oglenitev ali karbonizacija poteka pri temperaturi 240 do 280 stopinj Celzija. Lesno oglje definiramo s formulo C32H10O2 . Sestavljeno je iz ogljika (80 do 90%), kisika in dušika (5 do 15%), vodika (2 do 4%), pepela (2 do 3%) in higroskopske vlage (5 do 10%). |
Oglarjenje jim je v krvi: Jože Prah, Janez Medved, Mitja Dolinšek in kopa, prekrita z vejami iglavcev in zemljo
Kopa rekorderka, postavljena na oglarski domačiji Medved (Suhadole 3) na Dolah pri Litiji, je bila zložena pretežno iz lesa posekanega ob negi gozda in iz zaraščajočih površin ter debelejših sečnih ostankov. V kopo je bilo umeščenih več kot 300 metrov drv, kar je enako 250 m3 zloženega lesa. Za celoten proces dela kope rekorderke so pridni večinoma domačini vložili skoraj 1300 ur, razporejenega tako tekom dneva kot tudi tekom noči – preračunano bi to pomenilo neprestano delo 160 delovnih dni.
Sredi tleče kope lesen križ, ki nikdar ne zgori
“Kopo rekorderko je obiskalo več kot 4000 obiskovalcev, vse od Francije, Nemčije, Avstrije in seveda tako domačinov kot obiskovalcev iz cele Slovenije,” pripoveduje gospodar oglarske domačije Janez Medved, ki je na samem začetku oblikovanja kope v sredino kopišča položil lesen križ, katerega posebnost je, da nikdar ne zgori.
| V Sloveniji vsako leto oglari blizu 100 oglarjev, ki zložijo in skuhajo na leto približno 100 in več kop, kar pomeni blizu 1000 ton oglja. Projekt dokazuje, da lahko danes oglarstvo ponovno zadovoljuje in aktivira več vlog gozda, predvsem pa proizvodne in socialne. Beseda oglarstvo, oglarjenje ali oglarija pomeni pridobivanje oglja v kopah. |
Kopo mora prižgati ženska!
Na Dolah pri Litiji so že pred časom prepoznali večstranske koristi, ki se pri oglarjenju izkažejo, če le-to povežejo s turizmom. “Vedno pravim, da so zgodbe tiste, ki pritegnejo,” pravi sogovornik Jože Prah, predsednik Društva oglarjev Slovenije, in prizna, da so si zdaj že uveljavljeno tradicijo, da ženska prižge kopo, v Oglarski deželi, kar izmislili. Ni pa ozadje te tradicije zanemarljivo: “Pri težjih delih, kot je spravilo lesa, so seveda v ospredju moški. Vendar, da potem kopa dobro tli in da bolje dela, za to pa naj ima začetno zaslugo ženska. S tem se malo uravnoteži nekoliko spregledana vloga žensk pri oglarjenju, velja pa še danes že iz časov naših prednikov rek, da ženska na uspešni domačiji ne podpira le treh, pač pa štiri vogale. Na simboličen način se tako, ko ženska prižge kopo, izkaže, da je nežnejši spol cenjen in spoštovan.”
Oglarjenje drugje v Zasavju, izven Oglarske dežele v občini Litija
Pridobivanje črnega zlata, kakor se radi izrazijo oglarji, je na območju Zasavja najbolj izrazito v Oglarski deželi, so pa v preteklosti kope postavljali in prižigali tudi še kje.
Prah, tudi predstavnik Zavoda za gozdove, obžaluje, da žal v zadnjih letih več tega ni. Bila pa so včasih postavljena kopišča na Sitnem Kalu (Trbovlje), na Kovku (Hrastnik), pa tudi na Magolniku in na Jagnjenici (Radeče). Pogosto se zgodi, da tradicija s še zadnjim, ki mu je do ohranjanja le-te, preprosto umre.
| Danes se oglje uporablja predvsem za peko na žaru. Na Slovenskem imamo »živa kopišča« na več kot dvajsetih mestih po Sloveniji. Poleg tega imamo dve tematski poti, ki sta posvečeni oglarstvu: Pot Sv. Mohorja v Selški dolini in Oglarska pot v Oglarski deželi Dole pri Litiji. Oglarstvo v Dolah pri Litiji na Dolenjskem in v Selški dolini poteka skoraj skozi vse leto, saj se vedno najde oglar, ki les pripravlja ali pa ga poogluje. |
Najpogosteje uporabljen pri peki na žaru
Sogovornik Jože Prah ugotavlja, da je poglavitni razlog, da se je ta posebna vrsta gospodarske panoga obdržala in da se je oglarjenje ohranilo, tradicija. “In to tradicijo velja »nagraditi« s strani državnih ukrepov, tako da bo oglarjenje tudi ekonomsko zanimivo. In takrat bomo lahko nedvomno marsikje priča povečanju opravljenih negovalnih del v gozdu ter zmanjševanju zaraščanja krajine, kakor smislu turizma v gozdnem prostoru in večanju socialnega kapitala. Predvsem pa se ljudje ne bodo odmaknili fizično in duhovno s podeželja,” sklene Prah, sicer tudi revirni gozdar dela zasavskega gozdnatega območja.
SORODNI ČLANKI:
12 kilometrski sprehod po Oglarski deželi na vrsti ta vikend
