Ko so nekomu gore v zibelko zapisane, potem ostane njihov za vedno. Eden takšnih je Bojan Gorjup iz Trbovelj, za katerega so gore – zrak, voda, ljubezen in predvsem užitek. Gorski navdušenec je letos zaradi svojih planinskih udejstvovanj prejel tudi najvišje priznanje planinske zveze – Svečano listino.
Lahko bi rekli, da je Bojan od otroštva predan planinstvu in zvest Planinskemu društvu Trbovlje, kjer prostovoljno in odgovorno opravlja različna dela in zadolžitve. Planinec je bil tudi njegov oče, ki je bil do smrti član PD Trbovlje. Bojan pa je poskrbel, da tudi vnuk uspešno nadaljuje tradicijo.
Z očetom, ki je bil zaposlen kot tajnik na trboveljskem rudniku, sta obiskovala predvsem trboveljske hribe, saj takrat ni bilo pogojev za bolj oddaljene cilje in tako je Bojan zasavske hribe že zelo zgodaj dobro spoznal in vzljubil.
Organizirano obiskovanje hribov in gora izven domačega teritorija se je za Bojana začelo pred šestdesetimi leti. Do izhodišč se je takrat prišlo že veliko lažje, najprej s popularnim fičkom, potem pa že z različnimi bolj udobnimi prevoznimi sredstvi.
Kakšni so bili občutki, ko ste se prvič odpravili na goro?
Ko sem prvič zagledal pravo goro, njene stene in mogočnost, sem postal popolnoma drug človek, narava me je čustveno popolnoma prevzela. In tako je tudi danes! Za obisk gora je treba biti v dobri kondiciji, ki sem jo pridno vzdrževal s pohodi na Mrzlico (op.a. na leto 60, 70 pa tudi stokrat, bil je tudi član Kluba prijateljev Mrzlice) in pohodi, kot je Pohod od Litije do Čateža itd …
Kaj pa slovenska transverzala?
Planinska zveza Slovenije priporoča, da vsak planinec vsaj enkrat naredi slovensko planinsko pot – naša transverzala zajema okrog sto vrhov, do sedaj sem opravil že dve, v delu imam pa že tretjo. S prijatelji in s hčerko, vnukom, vnukinjo sem obiskal več teh zanimivih vrhov, med tednom po službi v Strojni tovarni Trbovlje pa okoliške hribe – poleg Mrzlice tudi Kal, Vrhe, Čemšeniško, Zasavsko sv. goro …
Danes je vse več ljudi, ki se nepripravljeni odpravijo v višavje in potem se zgodi marsikatera neprijetnost. Za vsako turo se je treba pripraviti, za kar obstajajo pisana in nepisana pravila, velik del tega se naučiš v praksi.
Slišali ste še pregovor: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. To pa pomeni, da če želiš, da ti bo na gori lepo, moraš počakati trenutek, ko te je gora pripravljena sprejeti in ponudi vso lepoto, ki jo skriva. Če ni pripravljena in je v megli ali se bori z grmenjem, strelami, plazovi, jo razdirajo vode, takrat jo pusti na miru.
Sam sem vedno iskal trenutke, ko je gora pripravljena na obiske, vendar je treba vseeno vedeti, da v hribih moraš biti vedno pripravljen na presenečenja. Spomnim se pohoda v Tamar, ko smo šli na Jalovec. Šli smo v soboto popoldne, ko je deževalo, vendar je bila vremenska napoved za nedeljo ugodna. Zjutraj je še vedno deževalo, potem pa se je kar naenkrat razjasnilo. Jalovec smo videli kot na dlani, zrak je bil čist, idealen za fotografiranje. To je eden tistih trenutkov, ko se gora odpre. Lahko pa je tudi obratno, kar vsekakor ni prijetno. Težko je bilo takrat, ko vikend ni trajal dva dni, kot smo danes navajeni. Bila je prosta le nedelja in, če je bila vremenska napoved neugodna smo ostali doma ali pa šli na enega od bližnjih hribov.
Mi planinci smo ljudje, ki nikdar ne obupamo. Vemo, da je sreča na strani pogumnih.
Kje ste bili nazadnje?
Nazadnje sem bil na Soriški planini, zdaj pozimi pa bom spet večkrat na Kumu, Mrzlici …. V visoke gore ne hodim, ko so sneg, led, pa plazovi in različna druga zimska presenečenja.
Nekoč in danes?
Včasih se je veliko več vlagalo v različna društva in dejavnosti, kot je to danes. To so bila leta, ko smo bili planinci in gasilci v Sloveniji najbolj številčni. Planincev je na začetku bilo 150.000, samo v našem društvu okrog 1400, včasih tudi 1700, a danes desetkrat manj, približno 150.
Poleg tega se prostovoljstvo preveč spravlja v kalupe, menjajo se pristopi, veliko je birokracije, popisujejo se ure … Velikokrat imamo tudi preveliko odgovornost za to, kar počnemo. Če si prostovoljec, si prostovoljec v srcu, a ne zaradi tega, kar moraš tam napisati.
Načrti, želje?
Da bi še dolgo hodil v hribe. Veliko razmišljam o koči na Mrzlici, ki jo vzdržujemo sami. Sredstva, ki jih dobimo, so skromna, a skrbeti je treba za poti, pluženje, popravila v in na koči. Bivša županja nam je obljubila pomoč pri asfaltiranju zadnjega dela ceste pri koči, kar bi omogočili lažje pluženje. Upajmo, da bomo tudi z novim županom našli skupni jezik. Radi bi uredili teraso, sobe in pa sejno sobo, ki je nujno potrebna. Sam se bom trudil še naprej, priznanje, ki sem ga dobil, je dobra motivacija. To je najvišje priznanje planinske zveze poleg tistega, ki je namenjen le predsednikom. Takšno priznanje sem želel in predlagal, da dobi legenda našega društva, pokojni Tine Lenarčič. Žal nisem uspel. Planinci smo ljudje zapisani planinam in takšni ostanemo dokler smo živi. Takšen je bil tudi Tine.
Član Planinskega društva Trbovlje Bojan Gorjup je na začetku decembra prejel Svečano listino, ki je najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije.
Zaslužil ga je za dolgoletno prostovoljno delo v UO društva, za delo tajnika, podpredsednika društva za splošne zadeve, predsednika Nadzornega odbora, za pomoč pri vodenju Vodniškega in Mladinskega odseka in za članstvo v Pododboru za priznanja pri PZS.
Nekaj utrinkov z Bojanovih planinskih poti:
