Že dolgo, dolgo nazaj se je na ljubljanski televiziji predvajala risanka o Ostržku. In ta še danes priljubljeni lik ima prijatelja Cvrčka. V času predvajanja te risanke so trboveljski kratkohlačniki ugotovili, da ima eden od njih kar precej podobnosti s Cvrčkom, pa so ga poimenovali Cvrčo. Priljubljen trboveljski slikar, o katerem govorimo je Jože Potokar.
»Pride tako kdo v naš kraj in sprašuje, kje lahko najde Jožeta Potokarja,« veselo pripoveduje Cvrčo. » Če bo rekel Cvrčo, se bo vsak odzval, sicer pa ne vem …«
Z ženo Nežko živita v stanovanju, kjer imata vsak svoj kotiček. V enem delu ustvarja Nežka, ki ima rada ročna dela. Z leve strani pa je atelje poln barv, čopičev, slik, risb, grafik … Tu sedi Cvrčo in ustvarja: »Ta atelje je moj oltar,«, zatrjuje med mešanjem barv. »Oltar umetnosti. Tukaj je vse, kar potrebujem, tu mi je lepo.«
»Še vedno imam najraje knapovske motive. Kaj pa vem, mogoče zato, ker sem bil dvajset let rudar in so to bila moja mlada leta, ko sem se vsega oprijemal in se veliko naučil. Menda sem bil priden, sem pa tudi kakšnega plavega ušpičil,« se navihano smeji. »Že v osnovni šoli sem lepo risal, kar je opazil Janez Knez. Nagovarjal me je, da nadaljujem šolanje in začnem uporabljati barve. Dolgo sem bil prepričan, da barve niso zame.«
»Šolanje …. hm. Tako rad sem imel šesti razred, da sem se tam kar nekaj časa zadrževal in tudi zaključil šolanje. Z učitelji, kar jih še je, se pa še danes lepo razumem,« je iskren Cvrčo.
Šolanja res ni nikoli nadaljeval kljub nagovarjanju Janeza Kneza. Se je pa šolal po svoje. Opazoval je znane slikarje pri delu in se učil. Včasih je kar veliko časa presedel na pručki, in kot pravi, užival ob pogledu na ustvarjanje kolegov.
Končno je začel slikati. Kako pa se je to sploh začelo? »Tu je glavno vlogo odigral sedanji trboveljski župan Zoran Poznič. Res me je najprej prepričal, potem pa dobro pripravil in naučil, kako uporabljati barve in še tisoč stvari, vezanih za slikanje. Sicer sva se poznala že veliko prej, vendar poznanstvo je poznanstvo, mentorstvo pa je bilo na najvišjem nivoju.«
Cvrčo je preizkušal zelo različne motive in načine slikanja, celo dela starih mojstrov zanj še vedno predstavljajo izziv. Na primer stare slike z jadrnicami na razburkanem morju. Občuduje recimo, kako so slikali vodo, prikazovali njeno razburkanost, peno, različne odtenke, prozornost … Poskusil je tudi sam in misli, da mu je to uspelo. Njegove jadrnice na morju, v primernih okvirjih so videti, kot da so jih slikali njegovi vzorniki. Radoveden kot je, rad preizkuša to, kar vidi. Veliko se je družil in marsikaj tudi naučil od zasavskih slikarjev.
Sicer je upokojenec, vendar ne, kar se ustvarjanja tiče. Mentor je v Reliku, Lili in še kje, če je treba. In kdo so njegovi učenci?
»Pretežno ženske, moški so redki ali pa jih sploh ni. Nekatere moje učenke so resnično nadarjene. Mislim pa, da bi morale ustvarjati več, vsaj časovno, tisti dve uri tedensko sta odločno premalo. Tudi mešanje barv jim vedno ne gre, se pa k sreči da naučiti. Vesel sem, da imajo ljudje v sebi željo po ustvarjanju.«
Cvrčo si ne predstavlja življenja brez risanja in slikanja. »Dopoldne, ki je skupaj z jutrom zame najlepši del dneva najraje preživim v svojem ateljeju. Potem je čas za kosilo. Tudi kuhati znam. Moje so stare zasavske jedi, druge prepuščam Nežki, ki je z Gorenjskega. Skupaj pa greva rada tudi na vrt, ki zadovolji neke druge najine potrebe. Z Nežko se res spoštujeva in med nama nikoli ni težkih besed.”
“Rad hodim peš, Retje je moja priljubljena točka, včasih sem tja zahajal s hčerko, ko je še bila majhna. Le navzgor ne morem več zaradi nog. Tako grem v eno smer peš, v drugo se peljem.”
Včasih se sprehodi do gostilne. Pivo ima v družbi drugačen okus, je prepričan. Entuziazma Cvrču ne manjka. Z življenjem je zadovoljen, saj počne tisto, kar ima rad.
Prve samostojne razstave se ne spomni. » Veliko število samostojnih razstav sem imel, več kot dvesto. Letos sem imel že dve, na Bogenšperku in v DDT. Vesel sem, da svoja dela lahko pokažem ljudem, le logistika je vse težja. Slike treba zaščiti, spakirati, prenesti v vozilo in potem postaviti …«
V ateljeju ima Cvrčo številne risbe, grafike in slike. Na njih pa so rudarski motivi, tihožitja, konji vpreženi ali na paši, slike detajlov, ladje, motivi iz Trbovelj, a na štafelaju lepo rdeče jabolko. Dobro se je odrezal tudi z akti, vendar imajo portreti posebno mesto v njegovi zbirki. Nežkin je neverjeten. »To je ona, ko s kavo začenja dan. Nič drugega ne obstaja. Čista sreča, tu so le ona, kava in trenutek, ki mi ga je uspelo ujeti. Portret je zahteven že zato, ker moraš poznati osebo, ki jo slikaš, njen karakter, ki se mora na neki način odražati na sliki. Tudi z avtoportretom imam izkušnje, kjer je seveda dobrodošla pomoč ogledala. Slikanje ima svoje zahteve in postopke, neka svoja pravila. Od slikarja pa je odvisno, kako in koliko bo to upošteval. Ko slikam kaj bolj modernega, se razmahnem, običajno je to slika na velikem platnu. Na manjših pa je vse bolj podrobno, vsaj v večini primerov.«
Kaj pa priznanja? » Nešteto jih je. Vendar nisem še ničesar naredil zato, da bi dobil priznanje. Priznanje je v meni, ko začutim, da sem naredil nekaj dobrega. In tudi všeč mora biti najprej meni.«
