Kinooperater in zbiratelj starih fotografij doma hrani bogato zbirko zasavske foto zgodovine

Edi Tekavčič, veliki ljubitelj fotografije nepogrešljiv na vseh pomembnih dogodkih v Zasavju in okolici, je odraščal na zagorskem Polju. Radoveden in nemirnega duha se je kmalu začel zanimati za fotografijo, filme in kinooperaterstvo.

Najprej se je v Delavskem domu Zagorju učil pri tedanjih kinooperaterjih, potem pa je to delo v prostem času opravljal kar sam. Kar osemnajst let se je družil s filmi in na oko bi rekel, da si je v tem času ogledal okrog tisoč dvesto filmov na leto.

Pa ste si filme, ki ste jih prevajali vsakič tudi ogledali?

»Program je bil zelo pester in je ponovitev bilo bolj malo. Če so pa bile sem pa tako in tako imel v času projekcije dovolj dela. Pripraviti je bilo treba filme za naslednji dan. Običajno sta bila v enem dnevu dva različna filma. Med tednom smo imeli dve projekciji za vikend pa po tri. Dvorana je bila večinoma nabito polna. S projekcijo smo včasih zamujali kakšnih deset minut, dokler niso bile vse vstopnice razprodane in obiskovalci v dvorani. Takrat je bil popularen Vinetou, pa partizanski in zgodovinski filmi. V Delavskem domu so takrat gostovali številni umetniki. Spomnim se Ivice Šerfezija. Kot veliki ljubitelj hokeja je z nami v pavzi med nastopom gledal hokejsko tekmo in navijal.«

Se je takrat tudi začela vaša ljubezen do fotografije?

»Nisem povsem prepričan, tudi prvega fotoaparata se ne spomnim. Je pa bila fotografija moja zvesta spremljevalka odkar pomnim. Spremljal sem vse pomembne dogodke v Zagorju in kot zelo mlad začel zbirati stare fotografije. Veliko sem jih dobil iz zapuščine Foto Majda, od Tomo Brezovarja ….Tudi sicer mi ljudje, ker poznajo mojo naklonjenost do starih fotografij, kakšno prinesejo. Ravno zadnjič mi jih je ena gospa prinesla 260, od katerih sem le tri že imel.«

Glede na to, da je to le hobi, je bilo treba od nečesa živeti …

»Bil sem profesionalni voznik (občasno sem še). Z avtobusi sem v času sindikalnih izletov, ekskurzij in zaključnih izletov spoznal marsikateri zanimiv kraj doma in v tujini. Vozil sem tudi navijače in športnike. Skoraj štirinajst let pa sem bil osebni voznik rudniških direktorjev. Moram reči, da sem z vsemi imel zelo korektne odnose.«

Je fotografiranje vaš edini hobi poleg zbirateljstva?

»Igral sem mali nogomet in redno spremljam športna dogajanja. (op.a.)Leta 2001 je Edi Tekavčič po izboru bralcev časopisa Zasavc osvojil prvo mesto na izboru za najšportnika Zasavja 2001. Seveda pa to ni edino priznanje.) Že v sedemdesetih letih pa sem imel svojo kamero, s katero sem posnel predvsem družinske trenutke. Z digitalizacijo sem vse videe moral presneti in posodobiti. Še vedno rad kaj posnamem ali pa naredim Power Point zase pa tudi za druge. Tudi z občino Zagorje sem že sodeloval na tem področju. Sicer pa sem zvečer običajno za računalnikom, kjer urejam fotografije, čez dan pa sem velikokrat pravi pohodnik. S fotoaparatom seveda!«

Ste skušali prešteti vse fotografije?

»Kje pa to bi bilo dolgotrajno, zamudno delo. Že sam pregled in skeniranje vzameta precej časa.«

Na srečo je v hiši, kjer živi, dovolj prostora in ima lepo urejeno sobo za vse, kar ga zanima. Edi si močno želi, da bi njegov slikovni zaklad približal ljudem in zapustil zanamcem. Z veseljem bi ga predal muzeju ali podobni ustanovi, ki bi zbirko ohranila.

Iz bogate zbirke smo tokrat izbrali nekaj fotografij s treh področij: slovo od trinajstih rudarjev, ki so izgubili življenje v eksploziji metana v zagorskem rudniku leta 1961, izgradnje zagorskega mostu čez Savo 1970 in plaz Ruardi 1987.