26.3 C
Trbovlje
sobota, 25. junija 2022
ZON.siAktualnoIzpoved Ukrajinke, ki je pribežala v Trbovlje: “Rusi jokajo za iphoni, mi...

Izpoved Ukrajinke, ki je pribežala v Trbovlje: “Rusi jokajo za iphoni, mi jokamo, ker ljudje umirajo in se bojimo za bližnje”

“24. februarja ob 5. uri sem se zbudila zaradi pokanja. Prižgala sem TV in videla, da se je začela vojna. Najprej smo mislili, da bo hitro minilo in da bo vse v redu, potem pa je bilo vsak dan huje. Bombe in rakete z ruskih letal so uničile naše mesto,” je svojo zgodbo bežanja pred vojno v Ukrajini pričela Natalia Korniichuk, doma iz Černigova, mesta, kjer se je vse skupaj začelo. Zdaj je prepričana, da se Putin na svoji misiji ne bo ustavil, da pa bo Ukrajina vseeno zmagala, ker so njihovi vojaki “močni in predani”.

Natalia Korniichuk je v Trbovlje prispela iz Černigova, mesta, ki je samo 70 kilometrov oddaljeno od meje z Belorusijo in je bila vstopna točka ruskih vojakov pri invaziji na Ukrajino. Rakete in bombne napade je opazovala skozi okno dnevne sobe. Černigov, sicer zelo lepo in zgodovinsko mesto, so Rusi obkolili in ga povsem blokirali, je povedala. “Uničili so hiše, v katerih živijo civilisti, bombe so padale na šole, univerze, knjižnice, celo cerkve in nogometni stadion. To niso strateški objekti, o katerih je govoril Putin,” ruske agresije nad civilisti nikakor ne more razumeti Korniichukova.

Ukrajinci se o razmerah na ulicah, kjer divja vojna, obveščajo preko omrežij Viber in Telegram. Takole so denimo Rusi uničili nogometni stadion v Černigovu. Foto: arhiv Natalie Korniichuk

Narod v obkoljenem mestu je obupan. Ogromno ljudi se je pred raketami in bombami skrilo v kleti, številni so ostali ujeti pod ruševinami. Spet drugi so poskušali pobegniti z avtomobili, a so jih ruski vojaki na poti iz mesta pobili. Zato jih veliko sploh ne upa na pot v neznano in čakajo, če jim bodo morda lahko iz tujine pomagali rojaki, ki so uspeli priti na varno.

Številni so med begom podlegli strelom ruskih vojakov

Podobno je 8. marca z mamo in sinom Jaroslavom poskušala pobegniti tudi Korniichukova, a so se zaradi prizorov obstreljenih in uničenih vozil ob cesti obrnili, ker so spoznali, da je prenevarno. “Ko so odpirali vrata teh avtomobilov, so iz njih padali mrtvi ljudje. Mojega sodelavca, njegove žene in hčerke, ki so poskušali pobegniti do zdaj še niso našli, samo njihov avto,” je pripovedovala med našim srečanjem v trboveljskem mestnem parku.

Černigov je po ruski obkolitvi ostal v ruševinah. Foto: osebni arhiv Natalie Korniichuk

Posnetki in fotografije, ki nam jih je pokazala s prizorišča vojne v Černigovu, so grozljivi, davek, ki ga plačujejo nič krivi prebivalci, pa nepopravljivo visok. “Ljudi pokopavajo v skupne grobove na dvoriščih, travnikih in v parkih. Rusi ob sankcijah jokajo, da nimajo iphonov, mi jokamo, ker ljudje umirajo in ne vidimo svojih bližnjih,” o nesmislih, ki krojijo sodobno družbo, pripoveduje Ukrajinka, ki je pred odhodom v Slovenijo prebivala v zaklonišču. Tam so spali v kartonskih škatlah, najnujnejše pripomočke pa so jim zaradi obkoljenosti mesta lahko nudili le ukrajinski prostovoljci. Mednarodna humanitarna pomoč iz Evropske unije do njih ni prišla.

V mestu so ostali brez vsega

Korniichukova je s sinom in mamo ter še dvema prijateljicama pobegnila tri dni po prvem poskusu, tokrat v spremstvu prostovoljcev in vojakov. Ker je bilo mesto obkoljeno, so si pot utirali po kmetijskih zemljiščih ter vseh možnih stranskih in vaških poteh. Ko jim je naposled uspelo pribežati na železniško postajo v Kijev, so se tam vkrcali na vlak proti Madžarski. Za prestop madžarsko-slovenske meje so nato na nekaj metrih čakali še pet ur, kjer jih je počakala družina iz Trbovelj, ki jim zdaj nudi začasno zatočišče.

“Mamo je bilo najprej strah iti z nami, a sem ji povedala, da ji drugega ne preostane. Živela je v devetem nadstropju, stolpnica bi se zaradi letalskih napadov lahko vsak čas zrušila,” pravi Korniichukova, ki ostaja v navezi s prijatelji in možem v Černigovu, kolikor je to sploh mogoče. Mesto je namreč ostalo brez elektrike, vode, ogrevanja, interneta, telefonske povezave so zelo šibke. Mož je zdravnik in pomaga ljudem v domačem mestu, slišita se samo toliko, da ji pove, da je v redu. So pa razmere tam vsak dan slabše, in boji se, da se bo enaka zgodba kot v Černigovu, odvila tudi v Kijevu.

Sina bi rada vpisala v šolo, sama pa pričela delati

Natalia Korniichuk si želi, da bi sin lahko obiskoval slovensko šolo in tukaj živel normalno življenje.

Sama se medtem skuša postaviti na noge tukaj v Zasavju. 13-letnega sina bi rada poslala v šolo v Trbovljah, da bi lahko tudi sama čimprej pričela kaj delati. V Černigovu je delala v lekarni, tukaj je pripravljena poprijeti tako rekoč za vsako delo. “Hvaležni smo, da nas je Slovenija sprejela, a zavedamo se, da ne moremo živeti na njenih plečih,” je poudarila Korniichukova, ki je s seboj sicer prinesla nekaj denarja za lažji začetek, vendar ukrajinske grivne v slovenskih bankah ni mogoče zamenjati za evre. Zdaj čaka, če bodo lahko denar šli zamenjat v sosednjo Avstrijo.

So ji pa ob prihodu v Trbovlje na pomoč priskočili številni občani, za kar jim je izjemno hvaležna. Še posebej se je razveselila kompleta pripomočkov za risanje, saj je Jaroslav izjemno nadarjen za likovno ustvarjanje in si s tem lahko krajša dneve tudi pri nas. Kot je povedala, je doma trikrat tedensko obiskoval šolo za risanje, zato bi bila vesela, če bi se lahko v kakšno skupino ali tečaj risanja vključil tudi v Zasavju.

Ukrajinka se sicer nadeja, da se bodo po končani vojni vrnili v domači Černigov, a si ne zna predstavljati, kako bodo nazaj zgradili porušeno mesto in se vrnili v normalno življenje, kakršnega so ga bili vajeni.

SORODNI ČLANKI:

V Litiji sprejeli Ukrajinke z otroki, prvi begunci tudi že v Trbovljah in Hrastniku

- Oglaševanje -

Najbolj brano


Preberite tudi

Ulična razstava, tokrat v čast Sagor-ju (poznate ime?)

Občina Zagorje ob Savi je v mestnem središču popestrila kulturno ponudbo, saj je ob glavni cesti med krožiščem in Sparom postavila panoje za ulično...
X