Umetnica, znana bolj v svetu kot doma, je svoje precej nenavadno otroštvo preživela v Hrastniku. Naslednji teden se po 40 letih v domači Hrastnik vrača z razstavo svojih del.
| Otvoritev razstave bo v sredo, 3. 9. 2025 ob 18.00, v Hočijevi galeriji Delavskega doma Hrastnik. Razstavljala bo Miranda Rumina, domačinka, Hrastničanka, ki je pri 23-ih odšla v svet. Z izbranimi umetniškimi fotografijami se umetnica poklanja domačemu Hrastniku, kjer so zabeleženi začetki njenega mednarodnega multimedijskega ustvarjanja – še posebej prijateljem, sošolcem, učiteljem, skupnosti in Steklarni Hrastnik, ki je omogočila številne instalacije v steklu. |
Kakšno je bilo vaše otroštvo, kako ste ga preživeli?
Rojena sem bila v Celju, ko sem bila stara leto in pol pa sem prišla v župnišče v Dol pri Hrastniku. Nisem živela z mamo, očetom in mlajšo sestro, ampak sem bila do 6. leta pod oskrbo stare mame in župnika Matije Medveška, ki je bil takrat precej poznan.
Kot otrok sem večkrat pogrešala mamo in sem bila tudi precej bolehna, a sem ohranjala svojo zavest. Niso me učili krščanstva, religije, ampak biti dober za pomen skupnosti.
In potem ste odšli v osnovno šolo. Kaj je bilo drugače?
V Hrastniku sem začela obiskovati osnovno šolo, živela sem zelo mirno življenje. Mama je bila aktivna lutkarica v Hrastniku, oče pa gledališki igralec. Deklamirali smo vsi, vsi smo bili redno prisotni v kulturi Hrastnika.
V času osnovne šole sem prevzela tudi vloge, kot so predsednica pionirske in mladinske organizacije, takrat smo veliko organizirali čajanke. Bila sem aktivna v košarki in predsednica športnega društva, ampak meni je bilo vse to, s šolo vred, precej enostavno. Kot igra. V osnovni šoli sem dobila tudi prvo nagrado za plakat, pa za spis na temo ekologije, in se začela ukvarjati s fotografijo. Mentorstvo sem našla znotraj Foto kluba Hrastnik, imela pa sem celo svojo temnico, kjer sem fotografije razvijala.
Kako pa je bilo v srednji šoli?
V gimnaziji ni bilo enostavno, v tem trboveljskem okolju. Nadzorovali so me in testirali, ker sem bila drugačna. Že v osnovni šoli sem reševala teste po več sto strani, takrat mi je bilo to zabavno. Šele ob koncu gimnazije sem spoznala, da sem bila nadpovprečno nadarjen otrok, ampak do 18. leta tega nisem vedela. Ob zaključku šolanja so mi na gimnaziji rekli, da kar koli bom delala, bom uspešna v tem. Pri 18 letih sem odšla v Ljubljano in v Hrastnik prihajala le še za vikende.
Vaše ime vas ne spremlja od rojstva. Kdaj ste ga spremenili?
Ime sem spremenila zaradi videnja, ki sem ga doživela na skupinski delavnici na Pohorju, takrat sem vstopila v angelski svet. Doživela sem videnje, v katerem mi je ‘škrat’ v knjigi pokazal moje ime – ampak ni bilo Lidija, ime, s katerim sem bila rojena, ampak Miranda. Pokazal mi je prostor v veliki knjigi, kjer naj se podpišem. Takrat sem se prvič podpisala z imenom Miranda in stopila v zavedanje, da sem v bistvu – Miranda. Tako sem se začela svetu predstavljati s tem imenom. Prvič sem ga javno uporabila na razstavi na kapelici v Kisovcu, kjer sem dobila tudi krono – venec iz vrtnic.
V življenju sem doživela dve večji prelomnici. Prva je bila pri 12 letih, ko je umrl moj župnik in sem videla, da smrti ni. Pri 27 letih pa sem ugotovila, da je svet papiren in prosojen, na filozofski fakulteti sem delala raziskavo, ki je temeljila na delih italijanskega književnika, esejista in dramatika Pirandella.
Delujete tudi v tujini, med drugim v Londonu. Kako ga doživljate?
London me je poklical, ko sem bila stara 20 let in London me vsakič transformira. Tja se vračam po navdih. Poleg Londona, delam tudi v Sloveniji in občasno v Indiji.
V Prlekiji, blizu Ormoža imam hišo, veliko 32 kvadratov. Imam električni avto, sončno elektrarno in naravni ribnik, ki je za nekatere tudi bazen. Precej potujem po svetu, kar si z lahkoto privoščim, ker si z ljudmi izmenjamo stanovanja. Ljudje mislijo, da sem neskončno bogata in to tudi sem, ampak rabim malo. Zato pa tudi sem neskončno bogata.
Kako pa je bilo, ko ste ustvarjali v steklarni Hrastnik?
V steklarni Hrastnik sem delala v obdobju zapiranja tovarne, ko je peč še obratovala, vendar so tovarno že razstavljali. Jaz sem delala na svojih skulpturah, okrog mene pa so bili delavci, ki so razstavljali linijo, si predstavljate? Tam sem ustvarjala linijo skulptur, ki so predstavljale kozmično jajce. Delo s steklom je kot simfonija, zahteva pa izjemen fokus. Ena napaka in te ni več. Par centimetrov pred seboj sem imela maso stekla, razžarjeno na 1200, 1000 stopinj Celzija.
Kakšen je vaš odnos do Hrastnika, Slovenije?
Nikoli nisem bila del lokalne pripadnosti, moj poligon je svet. Nisem se poistovetila ne s Slovenijo, ne z Jugoslavijo, pa tudi ne z Evropsko unijo. Jaz sem popotnik, ki živi v svetu in svet je moj poligon. Od malega sem čutila, da prihajam iz kozmosa, o čemer sem pisala tudi v avtobiografiji. To mi je bilo dano tudi skozi vzgojo na Dolu pri Hrastniku. To, kar sem se naučila v teh šestih letih, je vse, kar sem potrebovala – vse, kar sem se učila kasneje, je samo nadgradnja.
Za Hrastnik ste imeli tudi kup idej, ki se do sedaj še niso uresničile, kako gre ta zgodba?
Po Hrastniku sem želela razstaviti 10 svojih slik iz stekla v velikosti 2 krat 3 metre, ki so že bile razstavljene za Ljubljanico. Njihov namen naj bi bil, da pogled usmerijo v lepoto. To so bili opuščeni projekti, za katere sem se leta trudila, da bi se realizirali. Dogovarjali smo se tudi za lokacijo v zgradbi Rudnika. Stalna postavitev bi bila posvečena tako rudarski kot steklarski dediščini, in jih združila v eno – kot yin in yang.
Kakšen potencial ima, po vašem mnenju, Hrastnik za umetnost?
Hrastnik je industrijsko mesto, in mene kar preseneča, da ko hodiš po mestu ni nikjer nobene umetnosti. To bi moralo biti vse porisano, tiste grde industrijske stavbe. Kje je street art? Kaj se dogaja s steklarskim muzejem? Sem pa Hrastniku vsekakor hvaležna za priložnost, da lahko tam ponovno razstavljam.
