Da je sodobno praznovanje decembrskih praznikov precej drugačno kot je bilo nekoč najbolje vedo tisti, ki so danes v že častitljivi jeseni življenja. V pogovoru, kateremu se je prijazno odzval Dane Namestnik, so se razkrile podrobnosti prazničnega časa izpred več kot osemdeset let.
Sogovornik Dane je bil namreč rojen leta 1940. Odraščal je ob tirih, na litijski železniški postaji. Oče je bil visok železničarski uradnik. “Vsaka družina je imela svoj hlev, vrt, sadovnjak, kurnik, imeli smo, kar se je pridelalo doma, z mamo sta tudi vsako leto vzredila manjšega pujska in kakšna njiva je bila v najemu,” pripoveduje. In koline so bile prav v decembrskem času, ali pred božičem ali pa pred novim letom.
Da prihajajo prazniki v decembru, se v njegovem otroštvu ni kaj posebej občutilo. Pod skupno streho je bilo ob starših pet otrok in živeli so v bogaboječem krščanskem duhu. “Oče, ki je sicer izhajal iz pohorske družine, je bil globoko veren, bilo pa je po vojni izkazovanje vere nezaželeno.” Še najbolj se je po Danetovih besedah zaznalo praznični čas po malce boljši hrani kot tekom vsakdana. Tedaj je zadišala potica, spominja pa se tudi, kako je, kadar so šli od maše mimo gostilničarja in mesarja Boriška, le-ta na pragu v svojem dolgem belem predpasniku vabljivo dejal:“Mam’ca, mam’ca, pejte, ene četrt kilce mam krasnega za žup’co.” Danes se takšna količina dojema kot malo, zlasti za večjo družino, tedaj pa je bilo to nekaj imenitnega, razkošnega. Meso je bilo sicer na jedilniku enkrat tedensko, pa še to ne vselej.
Smrečica iz gozda, okraski so bili piškoti
Božič je bil velik praznik, a tisti, ki so bili rojeni še pred 2. svetovno vojno, vedo povedati, da se je v povojnem času precej tajno (na tiho, samo znotraj zidov domače hiše) praznovalo, prav tako v večini ljudje niso upali javno hoditi v cerkev – bilo je močno zaznavno zatiranje.
Toda otroci so našli svoj košček veselja ob smrečici. Tedaj ni bilo gozdarjev in čuvajev, zato so možje brez težav ali kakšnega strahu izbrali najlepšo zase, jo posekali in prinesli domov, kjer so jo običajno otroci ter mama okrasili. Nekaj okraskov je bilo steklenih, “še danes so marsikje spravljeni kakšni taki okraski, iz časa pred vojno,” pravi Dane, ki v sebi nosi živ spomin, kako je mama spekla piškote različnih oblik, katere so potem obešali, prav tako tudi orehe. “Pa bonbone smo zavijali v papirčke, ni bilo pa nobenih umetnih okraskov.” In bolj kot je šel december h koncu, toliko bolj “spraznjena” je bila smrečica, saj so se otroci počasi sladkali z okraski, ki so jih postopoma jemali z vejic.
Darilo dobrega moža: rožiči in suho sadje
Kakor danes so bili tudi nekoč dobri možje priljubljeni. Pravzaprav je potrebno reči – dobri mož. Božička tedaj namreč še ni bilo, Dedka Mraza pa je povsem zasenčil v slovenski kulturi mnogo bolj prisoten in s krščansko vero povezan Miklavž. “Komaj smo čakali prihod Miklavža in parkeljne. Za darilo, pa še to ne povsod, so bili v glavnem rožiči in kakšne doma narejene sladkarije – suhi krhlji jabolk, hrušk in sliv, za te mi še danes ni žal, da so se ohranili, da je to nekaj iz mojega otroštva, kar je prisotno tudi danes,” se spominja Dane. “Pomaranča! To je bilo velikansko darilo in nepojmljivo srečen je bil tisti, ki jo je dobil.” Ta eksotični sadež je bila takrat tako redko darilo, da ga je prav vsak (tudi redkokateri) prejemnik radodarno po krhljih delil s prijatelji.
Dane (Lojze) Namestnik
Kaj bi, če bi se lahko vrnil nazaj v čas svojega otroštva in v sedanjost prenesel nekaj, brez pomišljanja Dane, ki se ga drži nadimek Lojze, odvrne: “Veselje nad vsako skromno, še tako majhnimi, prijetnimi presenečenji, tega danes žal ni.”
In zaključi: “Tudi svojim pravnukom in vnukom se o tem, kot tudi o skromnih, a poštenih doživljanjih nekdanjega časa ne trudim preveč govoriti, niti ne pričakujem, da bi razumeli – danes so čisto drugi časi, žal vse bolj nestrpni.”
