Barachini: Podpisan pod številne ilustracije zasavskega tiska

Odraščal je na Dolu pri Hrastniku in v svojem mladostnem obdobju bil med drugim predsednik občinskega komiteja hrastniške mladine, v Steklarni Hrastnik, kjer je nastopil tudi svojo prvo zaposlitev, pa je poleg svojih tehničnih znanj začel izkazovati še umetniške. Izdelal je naslovnice rubrik v Glasu mladih, lotil pa se tudi tehniških risb za TET ter pozneje znakov in emblemov. Jože Barachini je ravno te dni izdal svojo sedmo knjigo, v kateri je pregledno zbrano nemalo njegovih slik, risb, ilustracij in karikatur.

Začetki: Vzgojitelj Oskar ga je spodbudil k slikanju

Kot pripoveduje zgovoren Jože, ki v zadnjih dvajsetih letih intenzivno ustvarja na področju likovne umetnosti in pisane besede ter ju pogosto tudi spretno preplete, je vsega “kriv” vzgojitelj v internatu v Ljubljani. “Obiskoval sem štiriletno srednjo tehniško šolo za strojno stroko v Ljubljani, v dijaškem domu pa je nad nami, nabritimi mladeniči, seveda moral bdeti nekdo odrasel, resen, odgovoren – to je bil vzgojitelj Oskar Jelinčič, ki se je prostočasno ukvarjal s slikarstvom. Imel je tudi kar nekaj podob iz koncentracijskih taborišč iz vojnega časa, sam pa sem najbolj občudoval njegove akvarele. To moje navdušenje je prepoznal in me spodbudil, da tudi sam vzamem čopič v roke. Pa sva raziskovala po Ljubljani, našla primerno lokacijo in sedla hrbet na hrbet ter vsak v eno smer gledala ter slikala vsak svoj motiv,” opiše ob navedbi, da je prav v internatu imel svojo prvo slikarsko razstavo.

Spretnost tudi kdaj škodila: Podpisal zdravnika, ki se je izkazal za že pokojnega

Rad obuja spomine, še najbolj ustvarjalno in umirjeno pa se Jože, ki bo letos avgusta dopolnil 80 let, počuti v svojem ateljeju, kjer ne manjka knjig, slik, stojal zanje, neštetih barv različnih odtenkov ter čopičev. Ko danes pogleda nazaj, skomigne: “Povsod sem se nekaj izpostavljal, kdaj tudi brez potrebe,” in pojasni, kako mu je dar, prenesen iz ugledanega v ročno spretnost tudi že prej škodil kot koristil: “Imel sem sošolca, katerega sorodnik je bil zdravnik in tako ni bila težava dobiti zdravniško opravičilo ob izostankih, jih je kar prodajal. Nekoč jih je prinesel nekaj podpisanih, nekaj pa nepodpisanih in ob treniranju, kdo se zna najbolj približati zdravnikovemu podpisu, se je izkazalo, da jaz. Pa sem naredil uslugo in veselo podpisoval opravičila. Vse lepo in prav, tako je šlo 2 do 3 mesece, dokler ni učitelj ob pogledu na ponarejen dokument dejal ‘To je pa podpis mojega prijatelja, ki je že zdavnaj pokojni’ in nazadnje sem bil jaz tisti najbolj kaznovan.”

Soustvarjal Steklarja

Njegova prva služba je bila v Steklarni Hrastnik (ta ga je v času šolanja štipendirala), kjer je bil konstruktor v pripravi dela. Sodeloval je v tovarniškem glasilu Steklar, v vsaki številki so objavili njegovo ilustrirano humoristično stran. Za glasilo Glas mladih, ki ga je izdajala Zveza mladine Steklarne Hrastnik je izdelal naslovnice stalnih rubrik za aktualne novice.

V drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja na svoje v Radeče

Zanj je vodstvo Steklarne Hrastnik tedaj predvidevalo, da bo zasedel mesto vodje razvoja. “Pa sem jim ušel,” se izriše širok nasmeh pod belo-sivimi brki in pokaže na ženo Marico. Ljubezen ga je peljala v Radeče, kjer je sprva delal v Prevzgojnem domu Radeče, nato v Obnovi (kasneje Metal-les) in nato vse do upokojitve skupaj z bratom Ferdom vodil njuno skupno obratovalnico Orodjarstvo Radeče.

Sogovornik Jože je bil svoj čas aktiven tudi v povezavi z vojsko. “Kot komisar bataljona sem skrbel tudi za negovanje kulture v enotah – na eni od glavnih 14-dnevnih orožnih vaj smo ob negovanju zgodovine partizanskega bojevanja organizirali miting, ob tem pa izdali glasilo Naša moč št.1 in tri dni kasneje še št. 2,” navede. Tudi na območju Radeč, kamor ga je iz rodnega Dola pri Hrastniku pripeljala ljubezen, ni miroval – na željo gasilcev je v 80-ih letih 20. stoletja izdelal znak gasilskega društva Radeče ter dva emblema Ribiške družine Radeče (že več kot 50 let je njihov član).

Jože se je po prestani bolezni in upokojitvi vpisal na 2-letno slikarsko šolo v Celju. Do leta 2021 je imel 111 samostojnih razstav in 92 skupinskih slikarskih razstav po vsej Sloveniji, od leta 1993, ko se resno in intenzivno ukvarja s slikarstvom pa je izdelal kar okrog 1600 slik; kot zanimivost – nekatere se nahajajo na vseh celinah zemeljske oble.

V najnovejši zbral dosedanje ilustracije

V njegovi sedmi knjigi ILUSTRACIJE (Moje ilustracije v knjigah do leta 2021) je Jože Barachini pregledno zbral, v katerih delih štirih različnih avtorjev ter tudi svojih lastnih avtorskih so se znašle podobe izpod čopiča njegovih rok.

Radeški slikar dolskih korenin je do sedaj napisal rodoslovni Življenjepis in Predniki treh družin, nato pa še knjige Slika mi govori, Slikar (2017), Morje pod zemljo (2020) in Živel v času Tita (2021).