10,6K
Ne zdržim več doma. Vleče me v znano ali neznano, vseeno mi je, samo, da nekam grem. Ali lahko kiksnem z odločitvijo? Ne, nikakor. Še tista potovanja, ki mi ne sedejo takoj, ki me ne fascinirajo na licu mesta, se kasneje izkažejo, da so mi pustila neizbrisen pečat. Nekatere dogodke je treba malo prespati, potem se vtisnejo vate. Po vsakem potovanju si naredim foto knjigo in vsakič podoživljam trenutke s fotk. Se kar prestavim na mesto dogodka, zaprem oči in potujem.
Vlak ali avtobus? Kar z avtobusom bom šel. Glede na zamude v železniškem prometu je bila to boljša odločitev pa še avtobus te pripelje točno na želeno lokacijo. U nulo točen odhod, super avtobus, dva sedeža samo zame, ne tako kot pri Flix busu, ko moraš prej rezervirati in doplačati, če želiš sedeti sam.
Adijo Zagorje, dober dan /…../
Gledam skozi okno in se poslavljam od mojega mesta, iz zvočnika se diskretno sliši neka tuja glasba, šofer ima očitno domotožje pa si je malo ogrel dušo in srce. Ne moti me, razumem ga. Vem kako je, ko si daleč od doma. Sicer pa sva oba tujca v tem mestu, le da meni še ni tako hudo, da bi si moral zavrteti kakšno domačo. Postaje si kar hitro sledijo, ljudje vstopajo in izstopajo, pokrajina se ni dosti spremenila, a po govorici novih potnikov vem, da smo že na novi destinaciji.
Seveda smo se peljali mimo tiste legendarne lokacije, ki se vsak vikend spremeni v pravo bojišče med gosti in domorodci. Tam se nikakor ne morejo sporazumeti komu sploh pripada ta del ozemlja. Tudi sam se z nostalgijo spominjam časov, ko sem bil del te zgodbe. Ta se kar ne konča in je zaznamovala mnoge generacije. Pot se nadaljuje po planu, kaj kmalu se peljemo skozi ” okno v svet” in smo že na cesti, na kateri ni hiše, ki ne bi imela satelitskega talarja.
Če bi stene govorila
Še malo vožnje in izstopim. Tudi tu v centru mesta se je moralo staro umakniti novemu, zaenkrat samo umakniti, ker novega še ni, se pa zato ponosno pokaže spomenik, opomnik na čase, ki se naj ne bi več ponovili. Eni se z njim ponašajo, drugi bi ga odstranili. Zgodovino pač pišejo zmagovalci, nekaterim pa gre v nos in bi jo radi spremenili. Del zgodovine je seveda tudi hotel v samem centru in če bi stene govorile … ohohooo, bolje, da ne. Pa teh zgodovinskih objektov kar ne zmanjka, takoj za hotelom je še en v obliki, ki spominja na pomarančo. Ta bi imel tudi kaj za povedati.
Mesto je res polno legendarnih zgradb, ki morda niso arhitekturni presežek, a imajo tisto, nekaj več. Ni treba prav daleč, ko nas pozdravi zgradba, v kateri so na svet pokukali mnogi. Ne mnogi, skoraj vsi, ki tu v teh krajih živijo.
Samo čez cesto stopim pa sem že na travnatem terenu, ki je bil prizorišče enih drugih bitk znanih še iz časov bivše države. Sedaj le še lokalnih bojev. Kar ne zmanjka in ne zmanjka, mesto je polno znamenitosti. Lahko si ogledate tudi okroglo hišo, pa na vrhu hriba železnega orjaka in seveda ne zamudite obiskati tistega ven štrlečega objekta za Savo, za katerega domači psihoanalitik pravi, da simbolizira moški ponos, trdnost in pokončnost ljudi, ki tu živijo. Še marsikaj bi lahko napisal, celo knjigo morda, toliko je še tega, domačini bi še veliko vedeli povedati, jaz sem tu samo turist.
Mat ku?ba lega, Trboule so zakon.
| Opomba uredništva: V besedilu boste našli pogovorne izraze, sleng in kakšno slovnično akrobacijo. Ni napaka, vse je namensko! Avtor želi, da se bralec počuti, kot da je tam z njim – med klošarji in na vožnji z liftom. |
Pa saj to je za znoret: Prepričan sem, da se veliko vam dogaja isto
