Ustanovno leto Narodne čitalnice Šmartno je 1872, kar pomeni, da čitalnica letos praznuje častitljivih 150 let. Prve slovenske čitalnice so bile ustanovljene že leta 1861 v Trstu, Ljubljani in Mariboru.
Prve čitalnice so nastajale na območjih s slovensko večino in so bile predvsem zbirališče slovenskih izobražencev, meščanstva pa tudi duhovščine. V njih so budili in utrjevali narodno zavest ter pospeševali uporabo slovenskega jezika. Do prvih pobud za ustanovitev čitalnice je prišlo že leta 1864, kot piše Slovenski narod iz leta 1870, a »ker ni imel kdo reči v roko vzeti, je bilo spet vse potihnilo.« Narodna čitalnica v Šmartnem je bila ustanovljena 4. maja 1872. V Šmartnem se je o povezovanju v čitalnico pričelo razmišljati že v letu 1864 (leta 1861 pa so bile ustanovljene prve slovenske čitalnice v Trstu, Mariboru in Ljubljani).
Nemški okupator je leta 1941 požgal skoraj vso šolsko dokumentacijo, knjige treh knjižnic kot tudi večino dokumentacije številnih kulturnih društev, nastalih iz narodne čitalnice, zato o delovanju čitalnice skorajda ni pisnih virov. So pa ohranjena Pravila narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji, ki so bila zapisana ob ustanovitvi društva. Pravilnik obsega dvajset paragrafov, iz katerih je razvidno, kako so ustanovitelji uredili delovanje čitalnice.
Čitalnica je spodbudila tudi nastanek drugih društev, ki so delovala na lokalnem kulturnem področju. V kasnejših letih so nastala še številna društva, ki sicer nimajo neposredne zveze s čitalnico, so pa vendarle nastala na njeni družbeni podlagi.
Prav zato je bila, po besedah Andreje Štuhec, direktorice Knjižnice Litija, letošnja proslava na Bogenšperku združena z obstojem Pevskega društva Zvon, ki kot tudi gledališčniki in drugi izhajajo iz čitalnice.
“Nismo pripravili klasične akademije, temveč prireditev s slovesnimi arhaičnimi nagovori, kaj nam je čitalništvo dalo, kako smo iz tega rasli in se povezovali. Spogledovali smo se simbolom drevesa, govorili smo o drevesu, ki je bilo tudi na naših majicah, napisali smo priložnostno zgodbo in jo povedali obiskovalcem. Drevo kljubuje vsa ta leta, pridejo viharji, v senci drevesa, za katerega je nekdo skrbel in ga negoval, pa uživamo tudi mi.”
In kdo so bili uporabniki Narodne čitalnice?
“Sodobniki in intelektualci z namenom širiti kulturo in uporabo slovenskega jezika, čeprav so v čitalnici imeli tudi nemške časopise. Časopisje se je bralo v čitalnici, knjige pa so se izposojale, poslušali so uprizoritve (besede), prirejali veselice, vedno z dobrim namenom, in ta dobrodelnost je bila določena in urejena tudi s pravili.”
In še nekaj iz Pravil narodne čitalnice v Šmartnem pri Litiji:
1.Tukajšnji, to je: iz Šmartnega. Ušt (Ustje) in Litije, in med temi se ločijo: a)samci, kteri žele samo za svojo osebo pristopiti, b) udje, ki pristopijo s svojo rodbino. t.j. z ženami, odrašenimi sinovi in hčerami. c)Vnanji, to je vsi, ki ne prebivajo stalno v pred imenovanih trehkrajih, in med temi se ločijo: a) gospodje b) kmetiški gospodarji c) Častni udje (ljudje) |
Društveniki so:
Po mnenju Rudija Vidica, znanega kulturnika iz Šmartnega, največ zaslug za ustanovitev Čitalnice in čitalniškega pevskega zbora pripada Franu Serafinu Adamiču, učitelju, skladatelju in organistu.
Slovenski narod iz leta 1870 tudi navaja: »Snide se 3. februarja okoli 20 mož. Izvolili so začasen odbor, in sicer so izvoljeni ti gospodi: Anton Šega, posestnik in občinski odbornik v Litiji; Jožef Jaklič, trgovec in občinski odbornik v Šmartnem; Svoboda, zemljemerec pri železnici; Križaj, knjigovodja ponoviške tovarne. Na te gospode pa imamo zaupanje, da nam bodo kmalu vse oskrbeli, kar je treba, da čitalnico dobimo in imamo. Udov bo dovolj. Da jih bo več, lepo prošeni vsi iz soseščine, da nas čvrsto podpirajo, posebno gg. duhovniki in posestniki, kterim je za napredek slovenskega naroda mar.«
Šmarska narodna čitalnica je že ob ustanovitvi dobila svoje prostore v hiši bogatega trgovca Josipa Jakliča. Veliko zaslug pa sta imela tudi šmarska industrialca Franc Knaflič in Josip Izgoršek. Obiskovalci, odnosno bralci so bili v čitalnici obveščeni o vsem, kar se je dogajalo v svetu in doma, torej so bili v koraku s časom. Med člani je bil tudi Luka Svetec, ki je osnoval bralno društvo. Zavzemal se je za razumno naslonitev slovenskega knjižnega jezika na staro cerkveno slovenščino in uveljavljal t. i. nove oblike. V teoriji in praksi je oblikoval slovenski parlamentarni jezik.
Pomembno je to, da slonimo na dediščini čitalništva, čeprav je današnji utrip drugačen. Zdaj veliko lažje spremljamo vse, kar se dogaja in spreminja v svetu in okrog nas,« in poudarja “Kdor bere, bere radi sebe zaradi potrebe in užitka”, nam še sporoča Andreja Štuhec.
Proslava na Bogenšperku (foto Marjan Janežič):
