Zadnje čase so se na najbolj razširjenem socialnem omrežju pojavile kritike določenih gostinskih ponudnikov v našem preljubem Zasavju. Že pred nekaj časa je bila konstruktivne kritike deležna tudi edina gostilna v Zasavju, ki se je držala nekega nivoja (Martin). In nedolgo nazaj je še ta gostilna zaprla svoja vrata. Začasno? Permanentno? Nimam pojma. Dejstvo pa je, da je bila to edina gostilna, kamor si lahko brez sramu peljal tudi kakšnega poslovnega partnerja. Še eno dejstvo pa je, da bi z malo več vloženega truda tudi ta gostilna ne dobila tiste kritike, ki je bila povsem upravičena in resnično minimum od kritike. Povzetek te kritike je nekako takšen: »Okusno, odlično. Prezentacija: Tm tm, lahko bi bilo precej boljše«.
In response? Baje je bila cela štala. Človek napiše dve strani same hvale in potem v dveh stavkih dobronamerno pokritizira par stvari, ki definitivno potrebujejo osvežitev pa ga napadejo z vsemi topovi: »Kaaaj boš ti mene jeb…., d te ne vidm več, pfff! A si jo vidu? Dvakrat je gledala gostilna išče šefa pa me že uči? Smrklja!«
Moram priznat. Res prava reakcija. Od človeka, ki že vrsto let vodi dobro restavracijo, se to res pričakuje. Profesionalizem na visoki ravni. Buhvar, da bi kdo ob izrečeni kritiki pogledal na krožnik in se zamislil: »Hmm, mogoče ma pa punca prov? Kaj če bi mi mal poguglal kak so kej trendi?« »Ajaa, mi smo pametn. Nas noben ne bo uču. Če je blo 20 let dobr, bo pa še 20!«
Precej podobna zgodba, se je zgodila pred nekaj tedni. Razlika je le v tem, da je ta ponudnik precej manj izkušen in z manj kvalitetno ponudbo. Ampak zgodba podobna. Nekdo se je javno pritožil nad storitvijo in prejel val zgražanja od vseh, ki so vsaj približno v sorodu s ponudnikom. Seveda na čelu s ponudnikom, ki se je odločil na napad namesto javnega opravičila in sankcij do zaposlenih, ki so v bistvu zakuhali to pritožbo. Blamaža na celi črti. Sam moram sicer priznati, da že trud, ki so ga vložili v logotip in v predstavitvene fotografije govorijo dovolj zgovorno zgodbo o želji po uspehu dotičnih. Ni je. Po vsej tej zgodbi, ki sem jo spremljal, me ta restavracija definitivno ne bo več videla med gosti.
Kam pa lahko gremo? Kulinaričnega razvajanja v Zasavju na žalost ne bomo doživeli. Bo potrebno vsaj do Laškega. Ampak kolikokrat pa si lahko privoščimo večerjo s petimi hodi? Enkrat na mesec? Na dva? Tri? Za »povprečno« potešitev lakote je na voljo dovolj picerij, ki so po večini dobre.
Obstaja pa skrita lokacija malo pod Kumom, kjer bodo, če ste ljubitelji dobrot z žara, vaše brbončice ob okušanju srbskih dobrot, doživljale ekstazo za ekstazo. Samo »dogajanje« je sicer v smučarski koči in ambientalno ne predstavlja nobenega razkošja pač pa daje občutek »domačnosti«. A ko na mizo začnejo prihajati dobrote z žara, ambient ne igra prav nobene vloge več (ok, na romantični zmenek pač ne boš šel sem gor). A če si prišel z namenom tipa: »gremo nekam na eno dobro srbsko hrano« je edino vprašanje, ki se poraja v glavi, kaj je bolj okusno? Čevapčiči, polnjena vešalica, uštipak? In odgovora ni. Najbolj lačni se lahko odločite za »leskovački voz«, kar pomeni da bojo na vašo mizo prihajale različne dobrote v manjših količinah, v hodih, dokler ne boste omagali. Rekord, mislim da je 10 hodov. Pa dober tek ;).
Prejšnjič je pisec kolumne razmišljal o vaških veselicah, hakljanju in govedini. PREBERI VEČ
Avtor: Tadej Kreže
Foto: Aleš Kreže
