Da se vrnem k prejetemu pismo. To je bilo prejšnji teden in to en dan po tem, ko sem prejela še mail, prav tako enega, ki pravi: “Samo mojega imena prosim ne omenjat.” Ja itak, jaz pa naj se podpišem in v tvojem imenu vržem v nemilost družbe.
Tole napiši … samo mene nikjer omenjat!
Oprostite mi, ker bom podrobnosti iz pisma zapakirala tako, da ne bo mogoče razbrati, o kom govorimo. Ne želim zaščititi anonimnega pisatelja, saj seveda ne vem kdo je. Želim pa zaščititi osebo, ki nič hudega sluteč verjetno niti ne ve, da o njej pošiljajo pisma in to medijem.
Takole gre. V eni izmed zasavskih ustanov dela ženska, ki nosi, kot napiše anonimnež “hidžap”. Torej v enem od zasavskih kolektivov je zaposlena oseba, ki nosi tradicionalno muslimansko naglavno pokrivalo, ruto, hidžab. Kaj hujšega. “Menimo, da javna uslužbenka v prvi vrsti predstavlja norme in vrednote ustanove, ki jo zaposluje, predvsem pa se poraja vprašanje, kakšne vrednote in pogled na svet, se prek takega oblačenja posreduje?”
Lepo vas prosim. Kakšne norme in vrednote? Morda ne živimo v istem svetu, ampak jaz že vrsto let v nobeni izmed javnih ustanov ne opazim začrtanih vrednot in norm, ki bi se jih držali ali zaposleni ali uporabniki. In še, če nadaljujem z vrednotami – kje pa so vrednote pisca tega pisma? V osnovni šoli otroke učijo osnovnih človekovih pravic, ki pravijo, da se tvoja konča tam, kjer posežeš v pravice drugega. Gospod ali gospa anonimna, kaj pa to?
Ali to, da človek nosi kos oblačila, ki prihaja iz muslimanskih okolij že pomeni, da je terorist? Pa pustimo sploh opredeljevanje, to je pretežka tema. Bistvo današnjega pisanja je brezhrbteničarsko pošiljanje zlonamernih sporočil. Zakaj sem tako opredelila to sporočilo? Če bi pisec s tem mislil dobro, to ne bi poslal medijem, ampak bi najprej to izpostavil znotraj ustanove in to s svojim imenom in priimkom ter utemeljitvijo, zakaj je ruta lahko moteča ali problematična.
Če nadaljujem …
Moj teden se ni začel s tem pismom in to nista osamljena primera. Ne, ne, takšna sporočila prejemamo dnevno. Recimo pred dnevi sem prejela elektronsko sporočilo Trboveljčana, ki ga skrbijo vozniki avtobusov. Želel bi objaviti, da je danes videl avtobus voziti tri Filipince. “Gre za naše otroke, ali se zasavske mamice zavedajo, da bodo neznani vozniki, z drugačnimi izkušnjami v prometu vozili otroke v šolo.” Torej, spet ni bila situacija argumentirana. Ni bistvo to, da je bralec denimo opazil da opaženi tujci ne znajo voziti avtobusa in ogrožajo promet, temveč, da imajo “drugačne izkušnje”.
Roko na srce – kaj bi sploh radi?
Moram priznati, da sem se ob teh drugačnih izkušnjah pošteno nasmejala – pa ne zaradi pisma, bolj zaradi lastne situacije. Živim v Hrastniku, kjer nimamo ne semaforja, ne rondoja, ne kolesarske steze pa še kaj drugega ne … in sin, ki je prej veliko kolesaril, je dobil motor in šel prvič v Celje. Kaj pravite, kakšne so njegove izkušnje? Torej Hrastničani potem takem sploh ne sodijo v promet izven občine?
Roko na srce. Pred kratkim smo pisali, kako ni dovolj avtobusov, zato šolarje kar pustijo na postaji, saj je avtobus že poln. Pa, o ukinitvi določenih linij smo tudi kakšno rekli. Poglejte, koliko zaposlitev je na voljo – med šoferji, pa v vrtcih, šolah, da o zdravstvu sploh ne govorimo … ja, kdo pa bo delal, če Filipinci ne smejo, pa tiste z rutami tudi ne. Gospod in gospa anonimnež očitno že ne.
Bistvo regionalnega medija je, da se ukvarja s temami, ki se dotikajo lokalnega prebivalstva. Ko se dogajajo krivice, da oblasti gledamo pod prste in raziskujemo. In več kot dobrodošla so vaša pisma, vaši namigi in informacije. Ne le dobrodošla, pogosto ključna. Ampak lepo vas prosim – vedno razmislite, kakšne so lahko posledice vašega pisanja. Preprosto povedano – če hočete koga nasaditi – imejte vsaj toliko poguma, da to storite s svojim imenom in priimkom. Ko boste to storili, boste pa tudi zagotovo pošteno premislili, kaj ste poslali in kaj oziroma koga lahko vaša informacija prizadene.
Minister Aleksander Jevšek
