KOLUMNA
Trboveljska občina se ukvarja z anonimkami, razkrinkavanjem vezi med zaposlenimi in zunanjim svetom, preračunavanjem podpornikov in nasprotnikov.
Govorice in iskanje nasprotnikov je v naši dolini namreč prapočelo vsega. Do globine tega izvora nam seže, dalje ne. Gibalo delovanja trboveljske doline sloni na stebrih filozofije, ki ji stari Grki ne sežejo niti do gležnjev, izsledki strukturalne analize pa bi jo z lahkoto postavili ob bok kakšni doživljenjski žajfnci. Ves smisel neskončnega razvozlavanje sorodstvenih in finančnih vezi, ki vežejo protagoniste, je ravno v razvozlavanju. Nič se ne zgodi in stvari samo so, ampak publiko ohranjajo v stanju intencionalnosti in napetosti in odvračanju pozornosti od zunanjega sveta. Sveta banalnost, sveta preproščina.
Ali si tu, ali si tam.
Limonade (aka. trboveljska lokalna politika) prisegajo na binarno logiko in utrjujejo prepričanje, da je svet črno bel. Tako so vedeli stari Grki, scenaristi limonad in to ve lokalna politika. Nekdo je vedno dober, nekdo slab. Isto usodo doletijo ideje in predlogi. Binarna matrica mišljenja ne dopušča neopredeljenosti, nepripadnosti in avtonomnega delovanja. Ali si tu, ali si tam. Če se nekam ne postaviš, te pač postavijo drugi in to je odlično orodje ohranjanja položaja-tisti z več politične moči imajo moč dokončnih interpretacij (in eliminacij). Še vedno pa se v procesiji neskončnih čustvenih dialogov razen moralnih sodb se ne zgodi nič, kar bi imelo težo v svetu.
Te polarne žajfaste poteze imajo seveda svojo politično in imaginarno dimenzijo. Šablonska logika črno-belega poleg potuhe in blokade avtonomnemu mišljenju ustvarja utvare, paniko, krepi strah pred nasprotniki ter ustvarja stanje nenehne napetosti v ozračju, ki je odlična metoda discipliniranja zaposlenih in razen lahkotnega poigravanja s kvazi-demokracijo se ne zgodi nič. Dobro ostaja dobro, slabo slabo, odvisno v kateri kot se postaviš in kdo je moralni arbiter. Še vedno se ne zgodi nič.
Dajati težo banalnim stvarem sporoča še nekaj – vaše težave, težave lokalne skupnosti niso tako resne, da bi s ubadali z njimi. Zato se še vedno se ne zgodi nič. Lokalni zlobneži in dobrotniki se očitno ne zavedajo luknje, ki zeva v Zasavju in socialne bombe, ki tiktaka pod površjem, ker pač živijo v svojem filmu.
Če zamudiš 78 delov, še vedno veš, pri čem si
Če gre sklepati po tipičnem sosledju naracije telenovel, v Trbovljah kakšnih rezultatov ni za pričakovati. Če zamudiš 78 delov, še vedno veš, pri čem si – ugotavljanju, kdo je kdo. Ovohavanju, bi temu rekli v živalskem svetu. Mirno prespimo naslednja tri leta in še nekaj. Še vedno se ne bo zgodilo nič. Stvari samo bodo.
Na obali Evrope je letos umrlo že 1700 ljudi. Evropska migracijska politika razpihuje že ponovno razpasle vetrove neofašizma in v svetu vlada stanje konstantne vojne. Globalna elita z vsiljenimi tajnimi sporazumi utrjuje globalno hegemonijo korporativizma. Doma bi razprodali še dušo, če bi jo imeli, pa saj nikoli niti ni bila naša, skupna. Kritje osnovnih življenjskih je luksuz. In Trbovlje?
Medtem, ko občina prežvekuje anonimke in išče okostja v omarah, je trenutni rezultat njene politike pet odpuščenih, pol kubika anonimk, ena odpovedana čistilna akcija, 0 izčrpanih evropskih sredstev in napoved Saše Lendero na kresu. Vsaj kres bo. Vsaj iger, če že ne kruha. Vseeno zaključujem s pozitivno naravnanostjo: trboveljska politika ima potencial zbanalizirati pojem visoke politike v lokalni javnosti in s tem ozavestiti zavedanje tega, da političnih limonad pravzaprav ne rabimo.
Avtor: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
