Trboveljčan, ki ga že dolgo poznamo kot uspešnega slikarja in kasneje avtorja kinetičnih mehanskih instalacij in večmedijskih postavitev, je postal uspešen scenarist in režiser. To je Benjamin Kreže, režiser in slikar iz Trbovelj. Po celovečernem filmu Lungodrom je sledil dokumentarni film o trboveljskem glasbeniku Viliju Fajdigi. Kot pravi, se je pri snemanju slednjega veliko naučil. To mu je verjetno koristilo pri ustvarjanju njegovega najnovejšega filma Lačni, bosi in slavni, v katerem je režiser, scenarist in tudi montažer. Kot otrok se je ukvarjal z modelarstvom, kar že govori o njegovi ustvarjalnosti. In da ne pozabimo, Benjamin se uspešno ukvarja tudi z analogno fotografijo.
Najprej smo vas poznali kot slikarja, kiparja fotografa, tudi sodelavca skupine Laibach, danes pa scenarista in režiserja. Se še kaj ukvarjate s slikarstvom?
“Res je, da sem poklicni slikar. Že vrsto let tudi sodelujem s skupino Laibach na njihovih razstavah. Pred desetimi leti pa me je nekako prevzel film. In ker je to zelo obširno in zahtevno področje, se s slikarstvom zdaj ukvarjam bolj poredko.”
V Trbovljah je bila pred kratkim projekcija vašega filma Lačni, bosi in slavni o otroškem zboru Trboveljski slavček, ki je deloval pred drugo svetovno vojno. Kdaj ste pravzaprav izvedeli zanje, saj je od njihovega zadnjega koncerta minilo že več kot sto let?
“Med snemanjem filma o Viliju Fajdigi sem v film vključil glasbo povojnih Slavčkov, torej zbora, ki je nastal v Trbovljah po drugi svetovni vojni. In takrat sem tudi slišal za njihove predhodnike, za predvojni otroški pevski zbor Trboveljski slavček. Zgodba se mi je zdela zelo lepa in zanimiva pa sem jo začel raziskovati.
Najprej sem se poigraval z idejo, da posnamem igrani film. Vendar je to bil žal produkcijsko in kot finančno preveč zahteven projekt in sem ostal pri dokumentarcu. Ker pa je zgodba takšna, kot je, se lahko kdaj zgodi, da bo nekoč nastal tudi igrani film.”
Glede na pretekli čas, ko še ni bilo sodobne tehnologije, kot jo imamo danes, je bilo verjetno težko priti do originalnih posnetkov?
“Izziv je bil res velik. Njihov zvočni zapis je leta 2004 slučajno našel v Ameriki Joe Valenčič v arhivih zbiralca starih radijskih oddaj. Zaprosili smo za sodelovanje tudi po arhivih v Pragi, Beogradu, Ljubljani … Filmskega posnetka njihovega nastopa pa na žalost ni. Sicer pa je v filmu približno 25 do 30 minut arhivskih posnetkov. Ena sekunda arhivskega posnetka stane tristo evrov, vendar nam je posnetke nekako le uspelo dobiti malo bolj ugodno.”
Kakšen je, po vaše, odnos Trboveljčanov do teh spominov in filma?
“Interes za film, ki je nastajal pet let je izredno dober. Med snemanjem filma so bili živi še štirje pevci. Zelo je zanimivo to, da so jih po njihovem pripovedovanju povsod dočakali s cvetjem, špalirjem in skandiranjem, doma pa … V neki drugi državi bi bili veliko bolj ponosni na tako uspešen zbor, kot je bil Trboveljski slavček in bi zagotovo imeli tudi svoj spomenik.
“Zbor je pel v Ljubljani, to se je prenašalo do Luxemburga pa naprej do Londona in od tam do Amerike. Glede na tedanjo tehnologijo, vsaj v Ljubljani in na številne druge dejavnike menim, da so imeli veliko srečo, da je posnetek tako uspel.”
Že razmišljate o novem projektu?
“Področje filma je zelo obširno in še vedno ga raziskujem. Veliko je idej, ljudje mi marsikaj predlagajo. To pride samo. Ko bo pravi trenutek, bom vedel. Vem pa, da si želim posneti igrani film, kar je v vsakem pogledu zahteven projekt. Najtežje je na začetku-razpisi, finance … nisem ravno strokovnjak na tem področju. Projekt si moraš zamisliti sam, s tem si zastaviš veliko dela, ki ga moraš opraviti, vendar rineš naprej … ”
Kaj pa prosti čas?
“Imam dva majhna otroka, ki potrebujeta pozornost in z njima se ukvarjam, kar je tudi prav. Vmes pa razmišljam o novih idejah in priložnostih. Rad se družim z ljudmi, ki so zanimivi, s katerimi si imamo kaj povedati, izmenjati izkušnje. Eden takšnih je Dušan Kastelic, ki mi je dal veliko dobrih nasvetov glede festivalov, predstavitev itd.”
Kako vidite Trbovlje, Zasavje?
“Res je, da sem rojeni Trbovc in da se imam v Trbovljah fajn, sem pa že veliko premišljeval o življenju v večjem mestu, kot je Ljubljana. Verjetno bi tam srečal več ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Imam občutek, da nas zapirajo hribi, ki nas obkrožajo in postanemo malce preveč malomeščanski.”
