Upokojeni elektrikar veliko svojega časa nameni prostovoljnem delu v OZRK Trbovlje. Tam ga imajo nadvse radi, ker nanj lahko računajo vedno in nikoli mu nič ni težko. Prav zato so ga tudi nominirali med najboljše prostovoljce, za kar so ga z glasovanjem tudi izbrali.
Bogdan Žibert je po poklicu elektrikar in je bil najprej zaposlen na RGD-E Rudnik Trbovlje, kasneje pa je dvajset let, torej do upokojitve imel lastno obrt, kjer je poleg elektrike izvajal tudi zaključna dela v gradbeništvu. Njegove delovne izkušnje na področju elektrike, vodovoda in centralne napeljave, mu še vedno pridejo zelo prav. No, pa tudi mnogim drugim.
Veliko prostega časa nameni delu v OZRK Trbovlje, kjer so veseli, da imajo tako zanesljivo osebo, kot je Bogo (tako ga kličejo).
»Začelo se je, že dolgo nazaj, ko je OZRK vodila še Helena Kastelic. Poklicali so me, da po redni poti nekaj popravim, vendar je kmalu to postalo prostovoljno delo, ki ga še danes z veseljem opravljam,« pripoveduje nagrajenec Bogdan. »Z upokojitvijo pa sem tudi časovno manj omejen in zdaj lahko vskočim vedno, kadar me potrebujejo. Zdaj še kaj naredim za Rdeči križ in za kumarate, ki so včasih pomagali meni.«
Seveda ni ostalo le pri elektriki. Kadar je potrebno v trenutku postane pleskar, vodovodar, gradbenik in še kaj. S svojo iznajdljivostjo je rešil marsikateri problem in prihranil nešteto sredstev.
»Ko so Lionsi 2014 začeli akcijo zbiranja hrane sem zvečer dežural, da ko se trgovine zaprejo, prinesejo hrano, ki smo jo naslednji dan razdelili. Pa tudi razvozil sem nekaj časa tisto kar se je nabralo po večjih trgovinah. Potem smo dobili prostore za Menažko, ki smo jo uredili s pomočjo donacij in veliko prostovoljnega dela. Zdaj ne razdeljujem viškov hrane, to počno drugi, jaz pa skrbim za tovornjak z večjo nabavo, ker je logistika v okolici malce problematična in sem seveda mojster za vse.«
Na vprašanje, kako reagirajo ljudje, ko jim kaj prineseš, nam zaupa, da so reakcije različne: »Med njimi je veliko tistih, ki jim je nerodno, ki nočejo priznati, da nimajo. Verjemite, takšnih je kar nekaj in ti so pomoči še kako potrebni. Niso izbirčni, ne pritožujejo se, ne kritizirajo tistega, kar dobijo. Hvaležni so za vsako malenkost.«
Za Bogdana pravijo, da je človek iz ozadja. Ne sili v ospredje, deloven je in iznajdljiv. Ne govori rad o sebi, tudi za fotografiranje je bilo potrebno kar nekaj prepričevanja.
Bogdan je vdovec, hčerka že ima svojo družino, sin, ki je pred zaposlitvijo tudi bil prostovoljec, pa živi z njim.
“V izpostavi se oglasim tudi, če ni kakšnega posebnega razloga,” pove Bogdan. “Zjutraj grem na mojo “obvezno” kavo, potem pa na obisk k svojim dekletom v OZRK,” kjer se rad podruži v hladnejših mesecih. Ko bo malo topleje, se bo znova posvetil svojemu vrtu. Rad je tudi z vnukinjama, ki sta mažoretki, zato redno spremlja njune nastope. Čeprav se bliža pomlad in delo na vrtu, ostaja zvest prostovoljstvu, nam zaupa. “Kar pa ne pomeni, da bo zaradi tega trpelo moje prostovoljstvo v Rdečem križu. Delo za ljudi in druženje z njimi me izpolnjuje. Cajt mam in veselje, ker vem, da sem nekomu potreben.”
