Društvo kmečkih žena in deklet Hrastnik letos obeležuje tridesetletnico delovanja. Prostore, ki obsegajo tudi kuhinjo, si z drugimi društvi delijo v Večgeneracijskem centru (VGC) Dol pri Hrastniku. Veščine priprave tradicionalnih dobrot članice z veseljem prenašajo tudi na mlajšo generacijo. Delavnice izvajajo z otroci v osnovnih šolah; za Miklavža, recimo, so pekli piškote, ki so jih otroci oblikovali in nato okrasili. Sodelujejo tudi s hrastniškim Sožitjem – skupaj si pripravijo pojedino, ki jo na koncu seveda tudi preizkusijo.
Ključno je povezovanje lokalne skupnosti
Ker je povprečna starost članic 75 let, večinoma izvajajo aktivnosti, prilagojene starejšim – telovadbo, recimo. “Starejši lahko telovadimo tudi na stolu, vse se da,” pove Erna Deželak, predsednica. Ko si star, se pozna vsake pol leta. Še vedno moramo biti aktivni. ‘Pri 80 letih smo lahko še vedno – dekleta,‘ se nasmeji Milena Zupan, tajnica. Zares mladih deklet v društvu ni. Več članic je vdov, v društvu pa lahko tkejo prijateljske vezi in ostajajo del širše skupnosti. Pomoč lokalni skupnosti je eno osnovnih vrednot in vodil tega društva.
Ljudem pomagajo pri tradicionalnih opravilih, kot je ličkanje koruze, obiranje jabolk, luščenje fižola, in žetje žit. Med njimi izstopa tradicionalno žetje pire pod Mrzlico – s srpom. Za skupine žanjic je organizirano tekmovanje, na katerem so članice leta 2022 osvojile prvo mesto.
Zanimivo je, se mnogokrat zgodi, da preko aktivnosti društva ‘zbobnajo skupaj’ tudi moški del lokalne skupnosti, ki se 45 članicam iz Dola z veseljem pridruži.
Da se mladi ne zanimajo za pridelavo lastne hrane, je krivo potrošništvo
Erna se spominja, kako so včasih doma vlagali sadje, kuhali marmelade, paradižnikovo mezgo in sušili zelišča. Polna shramba je osrednji del kmečkega življenja. »Tako je bilo nekoč: v službi smo bili ob petih zjutraj, jaz sem bila doma že petnajst čez prvo. Tako nam je ostalo celo popoldne, da smo lahko marsikaj postorili na vrtu in okrog hiše. Nekoč je bila vsa hrana domača.«
Danes, doda Milena, pa mladi pijejo le sokove, kupljene v trgovini. V trgovini se vse dobi, tako da niti ne pomislijo na to, da bi hrano pridelali sami. Užitnih rastlin sploh ne poznajo, žuželk na vrtu se bojijo. “ko vnuku ponudim domač krompir in zrezek iz pečice, mi reče samo: babi, ne se matrat. Vzemi pomfri iz zmrzovalnika, pa je!” potarna Milena. ‘V trgovini se dobi vse, zato mladi nimajo interesa, da bi sami pridelali hrano.” Obe pa pomanjkanje zanimanja za tradicionalno in sonaravno pridelavo hrane povezujeta s hitrim tempom življenja, potrošništvom in karierno usmerjenostjo mlajših generacij: “mladi nimajo časa, še starejši smo včasih precej živčni in pod stresom,” doda Milena.
“Nismo zares kmetice, držimo pa se tradicionalnih vrednot”
Nobena od dam zares ne živi na kmetiji, kljub temu pa se še vedno držijo tradicionalnih vrednot in načina življenja. Erna ima doma koze in zajčke, Milena pa svojo zelenjavo prideluje na vrtu. Še vedno pa je to dovolj za pristen stik z zemljo in tradicijo. Kljub starosti članice (najstarejša šteje kar 95 pomladi) še vedno ostajajo aktivne, zelo rade se odpravijo na kakšen izlet. S publiko ostajajo v stiku preko Facebook strani, za katero skrbi Milena, ki je že prababica. Tehnologija je zanjo del življenja, ki ga je pač morala sprejeti. ‘Saj znaš, babi, saj ni težko, mi reče moj vnuk. Tako sem se naučila tudi tega.’
Polne shrambe dobrot, kraljica pa je potica
Osrednja dejavnost društva je kulinarika. Kuhajo tradicionalne jedi lokalnega izvora, občasno gostijo tudi kuharice z drugih področij Slovenije, s katerimi pripravljajo njihove lokalne jedi – prekmurske, gorenjske. Na lokalnih prireditvah so prisotne s svojimi pecivi, ki pa morajo biti tudi prilagojena vremenu – poleti se izogibajo čokoladi, ki se v vročini hitro stopi. Najbolj pa so ponosne na potice raznoraznih vrst.
