Otrok je najbolj srečen, ko se igra. Igra zanj ga predstavlja njegov svet. Nenehoma raziskuje svet okoli sebe, še bolj pa samega sebe. Otroci spoznavajo svet intenzivnejše kot odrasli, z njim komunicirajo na več različnih načinov: se igrajo, gledajo, okušajo, poslušajo, pojejo, plešejo, razstavljajo, modelirajo, rišejo, govorijo…
Nadvse radi pa tudi rišejo. Njihova potreba po izražanju sebe v risbi je skorajda tako močna kot potreba po igri, gibanju in govoru. Njihove risbe so izredno bogate, domišljijske, v njih so oni sami junaki, v njih se uresničujejo njihove sanje, kjer zmorejo vse. Zato mogoče včasih odrasli težje razumemo otrokovo risbo.
Otrokova ustvarjalnost nima meja. Izrazijo jo v risanju, slikanju, modeliranju in barvanju. Otrok z likovno govorico najlažje pokaže, česar ne zna ali ne zmore povedati. Zato otroci z risanjem, slikanjem, vzpostavljajo dialog z okoljem, v katerem živijo.
Če je njihov svet srečen, zadovoljen, bodo narisali nekaj, kar za njih pomeni srečo. Navadno je to sonce, travnik, rože, ptice in seveda paleta čudovitih, svetlih, čistih barv. Če je njihov svet nerazumevajoč, sovražen, nevaren, risbo pobarvajo v mešanici temnih in sivih odtenkov. Zato je pomembno, da otroka opazujemo, ga spodbujamo, predvsem pa, da mu nudimo kopico ljubezni.
Za otrokovo ustvarjalnost je pomembna spontanost. Risanje in slikanje je lahko eden pomembnih psihoterapevtskih pripomočkov. Otrok z risanjem lahko prežene marsikateri strah in nezadovoljstvo. Pomembno je, da je ob ustvarjanju sproščen.
Ob risanju in slikanju delujeta obe možganski polovici, zato ustvarjanje vpliva tudi na razvoj drugih sposobnosti. Otroci se v različnih obdobjih na ustvarjanje različno odzivajo. V predšolskem obdobju je njihov likovni izraz najspontanejši, z več čustvenimi sporočili, medtem ko se le-ta v obdobju po sedmem letu spremeni. Stvari nariše resnično, realistično, nariše jih tako kot jih vidi. V risbi ni več on sam v središču pozornosti, temveč dogajanje okrog njega.
Opažam, da najmlajši izredno radi slikajo s temperami in prstnimi barvami. Namenoma jim ponudim izbiro samo primarnih barv kot so rumena, rdeča in modra. Nato jih skupaj zamešamo v novo barvo. Za otroka je to prava čarovnija. In ko se nekomu posreči zamešati npr. oranžno barvo, je nepopisno veselje.
Likovno ustvarjanje je proces, ki zajema celotno osebnost. Zato je potrebno biti previden predvsem pri predšolskih otrocih. Pomembno je, da se jim ne vsiljuje raznih likovnih oblik, ter pomankljivosti. Le tako bo ostal otrok spontan in ustvarjalen.
Vsi si želimo, da bi se naši otroci razvijali v zdrave in ustvarjalne osebnosti. Pustimo otroku svobodo izražanja, širino, da ustvarjalno izrazijo samega sebe in na vseh nas je predvsem, da jim to omogočimo.
Za ZON piše slikarka Lili Hribovšek.
Foto: Denis Vidic
