Phoebe Hopper iz Velike Britanije je Slovenijo spoznala leta 2016, ko je bila tu prvič na študijski izmenjavi tekom študija kognitivne znanosti, na različnih fakultetah, a še največ na pedagoški. Lani oktobra pa jo je pot prinesla v Zasavje. V Mladinskem centru Litija preživlja večino dni, kjer se loteva različnih izzivov s področja projekta digitalne solidarnosti znotraj programa Evropska solidarnostna enota.
Največ časa preživi z mladimi in lokalnega okolja, kamor je prišla za obdobje enega leta. “Veliko snemam, montiram in se na splošno ukvarjam z vsem, kar je povezano z video tehnologijo, zaupani pa so mi tudi zapisi v povezavi z oblikovanjem vsebina za socialne medije,” je razkrila 30-letnica, ki stanuje na Bregu pri Litiji.
V hiši ima za čas bivanja v Zasavju stanovanje, ki ga opiše kot zelo prijetno in domačo namestitev. Posebej ji je všeč bližina reke Save, nad katero je prevzeta in številne, z gozdom posejane površine. “Všeč mi je, da sem v naravi, všeč mi je vaša tradicija vrtnarjenja in želja ter tudi delo v smeri, da si ljudje sami pridelujete sveže sadje in zelenjavo,” še doda Phoebe, ki sicer živi v Združenem kraljestvu, natančneje v severovzhodnem delu Škotske, katerega še najbližje večje mesto je Edinburgh. Tam je samooskrba kot jo poznamo pri nas prej izjema kot pravilo.
Podobno kot prostovoljci, ki se odpravijo iz Slovenije v tujino, tudi njej kot prostovoljki poleg zagotovljenega stanovanja pripada sedem evrov dnevno za hrano in štirje evri žepnine. Phoebe sicer počasi zaključuje svojo študijsko pot, v Litiji pa bo ostala vse do konca letošnjega septembra. “Vključena sem tudi v učni proces litijskih šolarjev, v OŠ Litija namreč preživim tudi kar nekaj dni mesečno, pa z Društvom Lojtra tudi sodelujem,” opiše in se vrne v čas, ko je šele dobro spoznala Litijo.
Ganjena nad voljo in delom za eno samo popoldne druženja
V pogovoru, ko je naprošena, da izpostavi, kaj jo je še posebej presenetilo, ne pomišlja prav dolgo. Opisovati je namreč začela, kako zelo so srčni in strastni posamezniki zagnani, koliko organizacije vlagajo v izvedbo sicer kratkih projektov in izpostavi Ulico groze, dogodek v povezavi z nočjo čarovnic konec lanskega oktobra.
“Res sem ganjena ob pogledu, koliko truda, časa in volje, res je bilo dva tedna intenzivnih priprav za eno samo popoldne druženja. Ta zagon in ta prizadevanja, to je nekaj neverjetnega,” ne skriva navdušenja.
