Mogoče je napačen čas. Pa se vprašam: 'kdaj pa je potem pravšnji?' Nekako teče že poldrugo leto,odkar sem doma, brezposelna v črni statistiki. Mož je bil nekaj časa še v rednem delovnem odnosu in živila samo z eno plačo, sedaj je ostal brez tudi on. Kako? Težko. A nama uspeva.
Včasih se mi zdi, da sva prava čarovnika. Dva šoloobvezna otroka – šola, nekaj izpuščenih stvari pa smo uspeli.
Daleč od idealnega. In se mi spet v glavi porodi vprašanje: 'kdo pa sploh živi idealno?' Okoli sebe imam mnogo ljudi z različnimi življenjskimi zgodbami, katere so bile in še trajajo…zato se zavem, kaj je sploh pomembno v življenju.
To, da dela ni, nam je že lep čas jasno …pa spet mislim,da se borimo in iščemo. Sploh družine, ki živimo z enim samim osebnim dohodkom. Res je težko – nič bonitet, plača se vrtec, prehrana …praktično vse.
Lahko pa pogledam tudi drugače. Bolj realno. Imamo veliko srečo – smo zdravi in kar je najpomembnejše zdravi so otroci. Življenje nosi vse vrste preizkušenj in nam nalaga mnogokrat več kot zmoremo nositi. Pa, če spet bolje pogledam in primerjam naše bivše republike Jugoslavije, mislim, pravzaprav vem, da imamo še zdaleč veliko srečo.
Kljub temu,da potencialni delodajalci niti prošenj ne odprejo, kljub temu,da nas zavrnejo, ker nosimo kakšen kilogram preveč s seboj …kljub temu, da je smrtni greh v kuhinji biti vegan in kljub temu nas naša mama Slovenija krije in nam ponuja neusahljiv vir socialnih transferjev. To je sicer dobra deska za odskok, žal pa nekaterim le krinka.
Vem in zavedam se, da službe ne stojijo za vsakim voglom, vendar obstajajo tudi ljudje, ki vsakodnevno kličejo k opravilom na kmetijah, razne drobne pomoči okrog hiše, pomoč ljudem. Te usluge niso plačljive, vsaj ne z denarjem. Tu pa se ustavi.
Konec koncev želim vsem, da službe dobijo v kratkem. Sploh, če jo najdeta oba s partnerjem, saj to pomeni motoviranost, počitnice in socialna varnost. Zasavje je nekako ena najbolj prizadetih občin, po drugi strani pa ljudje znajo presenetiti s pripadnostjo, pomočjo, skladnostjo in nasmeškom na obrazu. Zasavci znamo biti pridni, znamo biti složni. To smo že dokazali.
Sama si krajšam dneve z veliko različnimi stvarmi. Ena od teh je, da sem se priključila ekipi občinskega časopisa in pa Zon-u. Tako razmišljam na glas. Druga ljubezen so moji otroci, ki potrebujejo veliko prostora in odprtih pogovorov…in vedno so nekje v bližini tudi živali. A to bo že tema za drugič. Če ne najdete službe …ne obupujte – pišite, razmišljajte pozitivno – odprite se in pustite možnost, da nič v življenju ne traja večno …konec koncev tudi mi ne.
Avtor: Enesa Marković
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
