»Bilo je konec septembra 2018,« pripoveduje Katja, »Že nekaj časa sem opažala izcedek na desni bradavici, tako čisto malo, občasno kapljica ali dve. Nekega dne pa sem pri prhanju opazila zatrdlino. Nisem mogla verjeti, da je res, da se to prav meni dogaja. Mož me je odločno poslal k zdravniku. Pa saj me ni bilo treba prepričevati. Vse je šlo zelo hitro. Najprej k zdravnici v Hrastniku, pa mamografija v Trbovljah in potem Ljubljana. Diagnoza rak dojke.«
Katja Lipec iz Hrastnika živi preprosto, lahko bi rekli povprečno življenje. Je poročena, ima sina in rada ima svoje delo, ki ga opravlja v Domu starejših v Hrastniku. Vendar se je nekega dne življenje obrnilo na glavo. In danes, ko je najhuje mimo, želi svojo izkušnjo podeliti z drugimi.
Vse je bilo lepo in prav. Ljubezen, družina in zdravje. Potem pa nepričakovano šok. Le v enem trenutku se je vse spremenilo, prihodnost je postala negotova. Katja je hvaležna, da je v najhujših trenutkih imeli optimizem, družino in prijatelje.
Kako ste sprejeli diagnozo?
»Seveda je to bil v prvem trenutku šok. Čeprav sem po naravi optimist, so trenutki, ki sledijo po potrditvi diagnoze težki, ko verjameš in ne verjameš, da se ti to res dogaja. Počasi pa je prevladal optimizem, ki sem ga skušala prenesti tudi na moža in sinova. Po številnih pregledih smo vsi skupaj to sprejeli kot nekaj, kar ti je življenje prinesla kot težko preizkušnjo, kjer se moraš boriti in zmagati. Vsi trije so mi ves čas stali ob strani. Mož me je spremljal povsod. Mama je bila od vseh najbolj prestrašena, ker smo v družini imeli že dve prezgodnji smrti zaradi raka. Zato smo jo skušali čim manj obremenjevati.«
Kmalu po diagnozi je sledila operacija?
»Tako je. Kakšen mesec so trajale vse potrebne priprave in šestega novembra so me operirali na Onkološkem inštitutu. Seveda je mož ves čas operacije, ki je trajala šest ur, presedel v čakalnici. Zanj so verjetno te ure bile zelo dolge. Potem me je še čakala rekonstrukcija dojke, ki so jo naredili na UKC. Izbrala sem rekonstrukcijo zato, ker vzamejo del lastnega tkiva s podkožnim maščevjem, ponavadi s trebuha kot pri meni. Lahko pa bi se odločila tudi za umetni material, tkivni razširjevalec (ekspander).«
Sledilo je okrevanje.
“V bolnišnici sem ostala le en teden. Ponudili so mi psihološko pomoč, ki sem jo zavrnila. Moja pozitivna naravnanost in podpora družine sta me rešila pred večjo dolgotrajno krizo. Opozorili so me, da sem zaradi preventive ostala brez bezgavk in, da bo to vplivalo na desno roko. Najbolj nenavaden občutek je pri plavanju.”
Sledila je kemoterapija, šestnajst jih je bilo. Izgubila je lase, kar je večini bolnic eden izmed izmed hujših stranskih učinkov. A Katja se je sprijaznila v optimističnem duhu, da bodo po zdravljenju zrasli novi lasje. “Dobila sem lasuljo, ki je nisem nosila, sem pa nosila različna pokrivala, in ker imam tudi sicer kratke lase, skoraj ni bilo opazno. Ko smo šli končno na morje na dopust, sem imela že nekaj milimetrov dolge lase in pokrivala nisem več potrebovala. Po kemoterapiji me je čakalo še petindvajset obsevanj, bila pa sem tudi v toplicah. Zdaj je na srečo vse to mimo.”
Kako pogosti so še pregledi?
»Redne kontrole v Ljubljani so na štiri mesece, kasneje na šest. Imam redno terapijo s hormonskimi tabletami, enkrat mesečno dobim še injekcijo s hormoni. Z možem se veliko sprehajava, tudi do Klobuka in nazaj. Sina vozim v Laško na treninge. Življenje se je vrnilo na stari tir. Komaj čakam, da se vrnem v službo, trenutno čakam primerno mesto, kjer bom lahko delala na štiri ure.«
Ste v tem času spletli tudi kakšno prijateljsko vez?
»Spoprijateljila sem se z gospo, s katero sva bili skupaj v bolnici. Redno se slišiva in ena drugo svetujeva, občasno se tudi srečava.«
Katjino priporočilo ženskam: »Bodite pozorne, redno se pregledujte in ne ignorirajte nobenih, še tako majhnih sprememb.«
Vsak sprejema po svoje, a najbližji so verjetno ključni za prebolevanje.
Seveda pomoč družine in prijateljev, predvsem psihična podpora in lepa beseda sta mi dali moč. Zahvaliti se moram tudi zdravstvenemu osebju, tako v Hrastniku kot v Ljubljani. Prijaznost, razumevanje in strokovnost na vsakem koraku. Ponosna sem na moj optimizem, ki me ni zapustil tudi, ko je bilo najhuje. Včasih pa si je le treba dati duška in pustiti solzam prosto pot.«
Ni zbolela za rakom, pa zato njena izkušnja ni nič manj grenka