KOLUMNA
Zasavski župani bodo bojda začeli delovati povezovalno in združevalno. Ker je zaman iskati skupne konkretne (občinske) zasavske projekte (neproduktivno dolgovezenje na sestankih ne šteje), se sprašujem, kaj to pomeni.
Do 2030 ena zasavska občina? In kdo bo župan?
Razen tega, kdo bo prej vzpostavil točko wi-fi, kdo je bil bolj uspešen pri črpanju evropskih sredstev, kdo bo bolj zmanjšal prispevke za nadomestila stavbnih zemljišč, kdo se bo bolj (čim bolj javno) uprl zmanjšanju povprečnin, čigav obraz bo izrazil večjo zaskrbljenost nad brezposelnostjo in kdo se bo bolj (javno) zgražal nad državo. O skupnih zasavskih projektih s strani izvoljenih predstavnikov ni slišati nič. Razen hudo populistične tekme nabiranja političnih točk zvestobe in zakulisnega mešetarjenja z glasovi je to tisto, kar imamo od politike.
Pred takšnimi visokoletečimi idejami je treba obrniti možgane in pregledati še nekaj – povezovanje pomeni sodelovanje.
Županom je seveda všečna ideja o združitvi občin. Slutim, da je namesto združevanja z namenom razpiranja oblastnih balonov in odpiranja javnega, skupnostnega, neodvisnega družbenega ustvarjanja znanja, neodvisne ekonomije in vzpostavljanja novih skupnostnih, javnih prostorov, ideja po vsej verjetnosti prevedena v jezik politike kot vladavine- potrebujemo še več centraliziranih odločevalskih mehanizmov.
Povezovanje je mrežna organiziranost z namenom. Tekmovanje in hierarhija nista sodelovanje, ampak odtujevanje in redukcija potenciala skupnosti na skupek nepovezanih posameznikov, zaradi česar še vedno ne verjamem, da nas bo etablirana institucionalizirana, strankarska ali navidezno neodvisna, včasih na površju navidezno radikalnejša politika odrešila česarkoli – preveč je prazna in zaposlena sama s sabo, s tekmovanjem, z ubadanjem z navideznimi nasprotniki, z nabiranjem glasov.
Tekma.
Ta tekmovalnost v javnem diskurzu ohranja upravičenost hierarhij in idejo, da je strankarska politika edini legitimen motor sprememb, zgodovinska nujnost in vrhunec družbenega udejstvovanja in to načelo pretvarja tudi v svoje odnose s civilno družbo. Tekma. Čigava ideja je večvredna, koga bodo poslušali, komu namenili sredstva. Tekmujte tudi vi med sabo- le tako lahko mi delimo in vladamo.
Zasavje se povezuje, le politiki se ne.
Da Zasavja ne gre kar tako spraviti v tekmovalno vzdušje vedno znova dokazujejo skupni zasavski povezovalni in sodelovalni »bottom up« projekti, ki niso prišli iz prebarvanih občinskih pisarn, morajo pa v njih nenehno upravičevati svoje delovanje. Prostovoljske organizacije, vzpostavljanje avtonomnih prostorov po Zasavju, bolšji sejmi, dobrodelne in aktivistične akcije, skupina Povezano Zasavje, vsezasavski povezovalni praznik Domfrca, samo-organizirane športne prireditve in skupine za transformacijo lokalnih okolij so za sodelovanje in povezovanje Zasavja storile več, kot je etablirana politična naravnanost sploh sposobna dojeti.
Te aktivne pobude gradijo moč in ne oblasti.
Prebijajo izolacijo med nami in počasi transformirajo družbena razmerja v solidarno mrežo, pa naj je ta moč ozaveščena ali ne. Politika tekmuje, ljudstvo sodeluje – pa niti na volitve jim ni bilo treba.
Čudno. Baje, da moraš priti vsaj v občinski svet, da lahko nekaj narediš, spremeniš.
Ali vsaj vztrajati v nesmiselnih dialogih, kjer je vse izvedljivo, ko so zraven kamere in publika ter nič, ko odidejo. Prepustiti povezovanje Zasavja populistom je najmanj sizifovo delo. Sestankovanje in odrejanje nalog ni delo in ni povezovanje. Včasih si je treba tudi umazati roke. In izven institucionalizirane politike ima sodelujoče ljudstvo, več moči, kot se je verjetno zaveda. Avanti!
Avtor: Snaša Klančar
Kolumna izraža mnenje in videnje avtorja, ki je v zakonskih mejah pri pisanju kolumne svoboden. Kolumna ne odraža mnenja uredništva.
