Teče že tretje leto odkar pri ZON-u opravljam delo novinarke. V tem času sem spoznala ogromno novih ljudi – predsednikov in predsednic društev, svetov zavodov, komisij, svetnikov in svetnic, direktorjev in direktoric ter tudi drugih Zasavcev. Z nekaterimi smo stalno v stiku in sem njihove telefonske po enem letu dela kar shranila. Saj vem, da se bo zagotovo zgodilo kaj novega in bom zopet potrebovala njihovo izjavo. Od nekaterih mogoče pojasnila. Od drugih odziv na kakšno krizno situacijo. Spet s tretjimi smo spletli prav prijetno prijateljsko vez in se podružimo tudi na kakšni kavici.
A danes bo govora o tisti četrti skupini Zasavcev. O tistih, s katerimi sem se srečala le enkrat, a so ostali zasidrani v mojem spominu.
Zgodbe, ki sežejo do srca
V teh mesecih sem spisala že marsikatero novičko in naredila že kar nekaj intervjujev. Z znanimi in malo manj znanimi Zasavci. In tudi z ljudmi, ki so s svojo zgodbo želeli opogumiti in motivirati druge. Da včasih pride do kakšnih težkih obdobij v življenju, a tudi do neverjetnih preobratov, so mi predstavili. Ali pa se zdi, da je cilj nedosegljiv, a so mnogi dokazali, da vztrajanje najde pot. In da, tudi imena pridejo na vrsto. Če bi me kdo ta trenutek presenetil z vprašanjem, kateri intervju je name pustil vtis, bi se takoj spomnila na dva.
Pa pojdimo po vrsti. V prvem letu dela v Zasavju me je s svojo življenjsko zgodbo in neverjetno energijo presenetila Trboveljčanka Simona Plantan. Ko so ji zdravniki napovedali le še nekaj tednov življenja, je prejela klic, ki ji je spremenil življenje. Zanjo so našli primernega darovalca organov in zdravniki so tako kot prvi na svetu pri njej opravili presaditev jeter skupaj z žilo, ki skrbi za pretok krvi iz spodnjega dela telesa v srce. A filmski razplet ni bil tisti, ki me je ganil. Solze sem komaj zadrževala ob njenem sporočilu, ki ga je namenila najprej svojcem njenega darovalca in nato še vsem ljudem. Njena zgodba in njeno sporočilo si lahko še vedno vsakdo prebere na ZON-u pod rubriko intervjuji ali s klikom na povezavo spodaj.
Navzven močan, navznoter nežen
Druga zgodba, ki se me je dotaknila, je življenjska izkušnja rudarskega nadzornika z velikim srcem in nežno dušo. Zaposlen v rudniku je dolgo verjel, da mora biti močan in da ne sme izkazovati nežnih čustev. Pa jih je zlival na papir. Izpod njegovega peresa so nastajale ganljive zgodbe o težkem delu in življenju rudarjev in tudi ljubezenske. In ker je mislil, da svoje nežne plati ne sme pokazati, se je mnoga leta skrival za psevdonimom Fonzi. Zdaj Albin Potisek ponosno pokaže svoje zgodbe in pove, da čeprav so močni in trdni – tudi rudarji jokajo, ko gre za nesreče in reševanje kameratov. Sam pa mi je ganljivo in z orošenimi očmi iskreno povedal, kako je doživljal podelitev nagrade, ki jo je prejel za eno od svojih zgodb. Kako je bila žena nanj ponosna, ko je prejel svojo prvo nagrado, je priznal. Ko pa je bil nagrajen za zgodbo, v kateri je pisal prav o njej, je bi bilo več na tem svetu. Da je podelitev spremljala v njegovem srcu, sva skupaj ugotovila.
So rekli, naj odnehajo, pod kupom zemlje pa je ležal še živ rudar, ki je to slišal
Le kratka izjava …
Da sem si najbolj zapomnila ravno ti dve zgodbi pa ne pomeni, da v tem času nisem slišala ogromno velikih življenjskih izkušenj. Ko pomislim še malo bolje, lahko naštejem umetnico Regino Brečko Bukovec, ki je po boleči izkušnji našla terapijo v ustvarjanju iz lesa (TUKAJ). In mlado mamico, ki je z družino pobegnila z vojnega območja in v Zasavju začenja na novo – Viktoriio Svyshchovo (TUKAJ). Pa Radečana Marka Česnika, ki je na lepem prejel novico, da ima levkemijo in potrebuje presaditev kostnega mozga – priznam, ob njegovi izpovedi so mi po licu pritekle solze (TUKAJ). In še mnogi drugi.
Pa pravijo, da mora biti novinar objektiven. V teh letih sem spoznala, da to ne pomeni, da te zgodbe ne smejo ganiti ali da ne smeš ob tem pokazati svojih čustev. Poročati je že treba nepristransko, a ko gre za izjemne zgodbe še bolj izjemnih ljudi, menim, da je zadeva malce drugačna. Kot mi je rekel Albin – vsak pisatelj bi se zlagal, če bi rekel, da v zgodbah ni del njega.
Od ljudi pa do nenavadnih lokacij in iskanja signala v Zasavju:
Brez filtra: Najbolj nenavadne lokacije, kjer so nastajali članki
