“Vzorce – šablone, po katerih klekljamo, dobimo že narisane. Marsikaj pa naredimo tudi same, po sliki,” pripoveduje Barbara Glas iz društva zasavskih klekljaric Srčevke. “Sama sem na ta način naredila naš zasavski dimnik.” Srčevke so v čast desete obletnice društva pripravile razstavo v galeriji Delavskega doma Trbovlje, mi pa smo se z njimi pogovarjali na otvoritvi.
Unikatno in domiselno
Tina Kuder Veldin
Njihova razstava je razdeljena na dva dela. Prvi nosi naslov Mi smo pa od tam doma in predstavlja značilnosti krajev, od koder prihajajo klekljarice. V drugem delu pa so na domiseln način prikazale njihovih deset let uspešnega delovanja. Tajnica društva Tina Kuder Veldin nam je zaupala, da se klekljarice neprestano izpopolnjujejo. “Veliko pozornosti namenjamo izobraževanju in novo pridobljena znanja med seboj delimo. Tako gremo enkrat mesečno v Veliki Dol, to je mala vasica blizu Sežane, trikrat letno v Idrijo, pa tudi v Italijo. Povsod imajo svoje značilnosti in novosti, ki so za nas zanimive.”
Veščina ročnega izdelovanja čipk s sukanjem in križanjem niti, navitih na posebne, stružene lesene palčke, se imenuje klekljanje. Pri tem je treba slediti vzorcu, ki je na papirnati predlogi, pritrjeni na valjasto blazino. Vzorci so narejeni na podlagi narodnih in zgodovinskih motivov, so pa tudi sodobni, z vsakdanjo tematiko, ki jo Srčevke poiščejo v naravi in vsem, kar jih obdaja. Draž čipke je prav v prepletanju tradicije in sodobne umetnosti. V čipko umetnice vtkajo del svojih misli in čustev, katerih odsev vidimo v njihovih stvaritvah, ki so razstavljene v Trbovljah. In ne nazadnje – klekljanje ima za članice tudi socialno in terapevtsko noto. Njihova dela bodo razstavljena še vse vse do 18. maja, in na voljo za ogled med 17. in 19. uro.
Utrinki iz razstave:
Sorodni članki:
