Ste se že kdaj vprašali, kdo je ta glas na drugi strani? Kakšna je oseba, ki vam je priskočila na pomoč v trenutku krize? Kdo se oglasi, kadar v Zasavju pokličeš 112, ko potrebuješ pomoč?
Vemo, da nesreča nikoli ne počiva. Ko se nam zgodi kaj nepričakovanega, ko ne vemo, kaj storiti, kako pravilno reagirati je najbolje poklicati 112. Na drugi strani se vedno oglasi prijazen glas, ki vas bo vodil in pomagal.
Pa smo se odpravili v Regijski center za obveščanje v Trbovljah. Sprejela nas je simpatična Mateja Vodišek, vodja centra s pooblastilom generalnega direktorja URSZR. V lepih svetlih prostorih, v katere so se vselili lani, je z njo dežural izkušeni operater z 22-letno prakso Robert Zupan. Operaterjev je skupaj devet, ki so po mesečnem urniku razporejeni na nočna in dnevna dežurstva.
Mateja Vodišek je operaterka že dvanajst let. Svoje zasebno življenje je kot tudi ostali operaterji, prilagodila službi. V prostem času rada dela na vrtu ali pa se s kužkom sprehaja po okolici. Obožuje naravo, ki jo pomirja in ji napolni baterije.
Kako bi opisali svoje delo?
Delo, ki ga opravljamo, je zelo odgovorno in stresno. Običajno vsi poročajo o tem, da so gasilci ali reševalci bolj ali manj uspešno opravili svoje delo. Nas ne omenjajo, mi smo nevidni, a prvi, ki v kritični situaciji ukrepamo. Najtežje je, kadar so vpleteni otroci. Vsi operaterji smo v službi pod velikim pritiskom, vendar vedno pripravljeni pomagati.
Se tudi medsebojno posvetujete, prenašate izkušnje?
Seveda, če je le mogoče, si medsebojno pomagamo v iskanju rešitve ali nadaljnjega ukrepanja, saj gre velikokrat za sekunde. Po težkih klicih se tudi pogovorimo in medsebojno podpiramo, da je le manj stresno.
Kaj se dogaja, ko prejmete klic?
Od klicatelja najprej skušamo dobiti podatke: kdo kliče in zakaj, točno lokacijo, kaj se točno dogaja, kakšna pomoč je potrebna. V kratkem času skušamo pridobiti čim več podatkov, tako lahko hitro ukrepamo najprej mi in potem seveda vse službe, s katerimi smo povezani. Po potrebi skušamo klicatelja pomiriti, mu nuditi psihično podporo, še posebno otrokom.
Ob klicu na številko 112 v centru dobijo podatke o telefonski številki in lokaciji klicatelja (mora imeti vključen AML-ADVANCED MOBILE LOCATION). Klic s stacionarnega telefona pa takoj pokaže natančno lokacijo. Vsak klic se snema in hrani šest mesecev. Zloraba klica je seveda kazniva.
Dobite tudi povratne informacije?
Najtežje je, ko so vpleteni otroci in ko se izkaže, da reševanje ni bilo uspešno. Povratne informacije so redke, včasih nam javijo npr. gasilci ali preberemo v medijih. Sicer pa najraje mislimo, da je ukrepanje bilo uspešno in da se je vse uspešno končalo. Tako je bolje tudi za nas, ker smo preveč psihično obremenjeni. Zato so naši medsebojni pogovori in izmenjava izkušenj pravo zdravilo.
Obstaja nerešljiv problem?
Ne, ker se to ne sme zgoditi, vedno moramo najti rešitev! Sicer pa obstajajo standardni operativni postopki, ki se jih držimo, posvetujemo se s kolegi ali primerjamo s podobno situacijo.
Se kdaj tudi nasmejite?
Naš operater je poklical lovsko društvo, da s ceste odstranijo mrtvo srno. Lovec, s katerim je govoril, je bil nekaj slabe volje in je odgovoril: Ja pa kaj? Operater je odgovoril, da ne ve. Lovec pa: Ja golaž si skuhaj! Seveda je lovec zadevo potem uredil.
Kaj pa najmlajši, znajo poklicati 112?
Še pred kratkim je poklical fantek, da ob peči nekaj gori in se plamen širi. Zelo trezno je predstavil kje in kaj se dogaja. Na srečo so malo kasneje prišli starši in zadevo sami uredili.
Pred covidom so center pogosto obiskovale šole in so se učenci pogovarjali z operaterji o vsem, kar jih zanima. Zdaj takšnih obiskov žal ni, vendar so mladi vedno dobrodošli.
Mateja je tudi psihološka zaupnica, kar je dosegla z zahtevnim izobraževanjem, ki se nenehno dopolnjuje. Ko je potrebno, priskoči na pomoč tudi drugim centrom. Kot vemo, je v okviru Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje Regijskih centrov za obveščanje v Sloveniji trinajst. Še nikoli se ni zgodilo, da bi se na recimo, prednovoletnem srečanju srečali vsi operaterji, kajti eni počivajo po naporni noči, drugi so na delovnem mestu, tretji se za delo pripravljajo.
Tudi operater Robert Zupan nam je zaupal nekaj izkušenj:
V času naravnih nesreč, kot so recimo poplave, ostanemo v službi tudi dlje. Takrat tudi dva operaterja nista dovolj, saj je število klicev ogromno. Ko skušam pomagati prvemu klicatelju vidim, da je na čakanju še deset tudi petnajst klicev. Med njimi je zagotovo kakšen, kjer je recimo potrebna nujna medicinska pomoč, saj nikoli ne vemo, kakšen klic nas čaka.
Zato je pomembno, da nas je takrat v službi več, da bi mogli pravočasno reagirati, in smo po potrebi v službi tudi po šestnajst ur.
Sem pa bil že marsikaj- vzgojitelj, bolničar, mojster … vse na daljavo. Enkrat je bila zelo huda zima. Mladi bodoči mamici je odtekla voda, reševalnega vozila ni bilo, ker je bil že na drugi vožnji, pa sem zaprosil za vozilo iz druge občine. Vmes je bilo treba še poklicati cestno podjetje zaradi poledenele ceste. Z bodočim očkom sva bila ves čas na vezi in spremljala kaj se z mamico dogaja. K sreči se je reševalno vozilo le uspelo prebiti in mamica je v njem tudi rodila. Ko kaj takšnega doživiš, si vesel, ker si pomagal, da se tako lep dogodek zaključi na najboljši možni način.
