Oskar Čamer je že kot 16-letni mladenič postal član Prosvetnega društva Čeče, kjer je učil sokrajane kot prvi plesni učitelj 30 do 40 parov, bil je član Veselih rudarjev, ustanovil oktet Katarinski fantje in še danes iz grla izvablja pesem kot član Moškega pevskega zbora Zarja. “Kultura je bila v nekdanjih časih na višku, danes pa brez tegale (pomane s prsti in ponazori denar, op.a.) nič ni,” meni Čamer.
Že njegov oče je režiral in igral na Katarini (domače ime za Čeče), pa tudi mama je prepevala v zboru, zato mu je bila kultura kar nekako položena v zibko. Še večjo težo zaslug pa nosi njegov praded, ki je bil v letu 1880 ustanovni član prve trboveljske godbe. “To je bilo edino, da so se ljudje na podeželju malo razbremenili dela in kam šli; v današnjih časih gredo ljudje na primer v kino, tudi v moji mladosti je bila ta možnost, a če si hotel iz Čeč v Hrastnik, to je bila 6-kilometrska razdalja, to je bilo nemogoče,” se spominja.
Prvi plesni učitelj
Sogovornika Oskarja, ki je že kot deček nastopil v igri Sneguljčica znotraj Prosvetnega društva Čeče, so že zgodaj prepoznali kot sposobnega. Poslali so ga na tečaj za plesnega učitelja v cenjen Plesni center Jenko pod Tromostovjem v Ljubljani, pa tudi na tečaj za režiserja je šel v Koper. Bilo mu je rosnih 18 let, ko je pr’ Špurin že poučeval fokstrot, polko in valček, zanimanja med ljudmi za plesne korake pa ni manjkalo. “Kmetje niso znali, so nerodni ljudje, pa sem marsikomu rekel: Pejt plesat! Še najlažje se s punco zmeniš, če plešeš, ne pa nekaj na daleč,” hudomušno pripomni, kako so se rojevale tudi ljubezni na račun plesa. A kolikor mu je bilo učenje plesa v veselje, zlasti na vrhuncu, ko je plesalo tudi do 40 parov, je bilo tudi naporno. “Kazal sem korake in za moškega in za žensko,” pojasni in si šteje v čast, da se mu še danes kdo od teh, ki jih je nekoč poučeval, zahvali, ker zna po zaslugi Čamerja plesati.
“Dokler je šlo, smo to trajbal, danes ne dobiš nobenga, tud če mu daš karto zastonj.” (Oskar Čamer o pripadnosti kulturnemu (so)ustvarjanju)
Policiji je bilo potrebno prijaviti vsak ples, vsake vaje in obenem tudi plačati. “Da ni nastalo preveč stroškov, sem zato prirejal samo po ene vaje mesečno,” pove zgovoren Oskar, znan tudi kot Čamerjev Blaž, ki je bil tudi predsednik društva v Čečah, preden je šel leta 1959 služit domovini.
V vojski v orkestru, doma z Veselimi Rudarji
Veseli rudarji
Kako zavzet je bil tudi na glasbenem področju, dokazuje, da je pol leta obiskoval glasbeno šolo in si še pred odhodom v vojsko (Kumanovo, Makedonija) kupil kitaro. Na tujem je v orkestru veselo brenkal nanjo. Ko je prišel ves podhranjen iz vojske, je zbolel za pljučnico in bolehal za vnetjem rebrne mrene, a ko si je opomogel, je ob vrnitvi v domače Zasavje začel prepevati v Svobodi II. “Obstajal je že Pevski zbor Svoboda Center,” pojasni dvojko ob imenu zbora. Tedaj je nastopilo tudi obdobje Veselih rudarjev, z žarom v očeh doda in našteje člane, ki so igrali: Franc Raušel in Anton Kramer (berda bas), Ludvik Dolanc (harmonika), Srečko Špec (klarinet), Oto Guna (truba, trobenta, op.a.) ter pevki Manjo Gole in Nando Guček, pa pevca Jožeta Grebenca, tudi Oskar sam in njegov brat Nande Čamer sta prepevala ob glasbeni spremljavi. “Leta 1965 smo nastopili na TV Ljubljana,” ponosno pove.
S poroko s Cirilo in rojstvom njunih dveh hčera, Blaženke in Metode ter kljub številnim delom v smeri gradnje doma pa Oskar kulturnega (so)ustvarjanja v domačih koncih ni dal na stran; nekoliko zmanjšal že tu in tam, a glasba je od nekdaj krojila njegovo življenje.
| “Tedaj sem se z mopedom vozil na vaje v Trbovlje iz čeč. Doma so želeli, da bi šel orat ali kaj drugega potrebnega na zemlji delat, jaz pa na moped. Pa je mama kdaj vprašala: “Kam pa greš?” in jaz kar malo jezen odrezavo odgovoril: “Na Mrzlico!” |
Veste, od kod ime Ulica Sallaumines? Zadaj je kultura!
Kot pripoveduje Oskar Čamer, so leta 1964 z Veselimi rudarji šli v Sallaumines, rudniški kraj v severni Franciji. “Tam so bile same vdove, redkokdo je dočakal 50 let, tam je bil sam prah od premoga. Na ven je bilo vse umazano, črno, rudniško, a notri – notri pa vse lepo in čisto,” se spominja stanovanj, kjer so spali. “Tam sem tudi prvič videl električni šporhet in pralni stroj.” Zasluga za povezavo med mestoma je bila seveda rudniška.
Trbovlje in Sallaumines sta leta 1964 podpisali listino o pobratenju. Družilo ju je rudarstvo, na katerem sta osnovali sodelovanje.
Madame Karlina pa je bila tista, ki je bila zaslužna za vse, pove Oskar Čamer. Bila je Zagorjanka, njen mož pa tamkajšnji minister za gospodarstvo in kot zavedna Zasavčanka je Trbovlje povezala s Sallauminesom. “Ko smo bili v Parizu, je nakupila za celo taško kart in smo se v dvonadstropnem avtobusu vozili po francoski prestolnici,” se spominja tedanjega 10-dnevnega obiska v Franciji, ko je bil poleg tudi tedanji župan Zalaznik in pove še anekdoto: “S kolegom iz Veselih rudarjev sva bila oba mlada in ko naju je madam Karlina peljala k sebi domov, sva jo slišala klicati neko ime in se namuznila, češ, od nekod bo prišla njena lepa, mlada hčerka. Pritekla pa je k njenim nogam – psička!”
Praded ustanovil prvo trbovsko godbo, Oskar pa Katarinske fante
Blaževa godba
Oskarjev praded je bil ustanovni član prve “plehmuzke” v Trbovljah, ki so jo imenovali “Blaževa godba” – po njegovemu staremu očetu Blažu Čamerju.
Ker je izhajal iz Čeč, kjer stoji cerkvica sv. Katarine, je skupaj zbral še nekaj mož, ki so radi prepevali in nastal je oktet, ki je prepeval ljudske in umetne pesmi ter nosil tudi naziv gasilskega pevskega zbora.
Katarinski fantje
Oskar je bil ustanovni član in vodja vse od leta 1999, ko so začeli. “Potovali smo po Sloveniji, dvakrat smo bili v Berlinu (od tega na 30-letnici Slovencev v Berlinu, v družbi Toneta Partljiča) in trikrat na Poljskem, veliko smo peli pri maši.” V letu 2018 so po 18 letih pevskega druženja končali njihovo skupno glasbeno pot.
Kaj pa kultura danes?
“Ni za primerjat nekoč pa danes,” je žalosten Oskar Čamer, ki opisuje, kako vse delajo popolnoma sami, prepuščeni lastni iznajdljivosti. “S članarino se mora društvo živet – da sploh obstajamo pri Zarji, daje vsak pet evrov na mesec in če tega ni, moramo preprosto nehat,” pravi najstarejši član Moškega pevskega zbora Zarja, ki je v 83-letu starosti. “Časi so bili nekoč lepši, prišli smo skup, pa podporo podjetij smo imeli. Kapitalizem je pustil svoje, terjal je velik davek na kulturnem področju.”
Petje in pevski zbori so bili v Trbovljah (po)znani že v predvojnih časih, pred vojno je bil čislan Pevski mladinski zbor Slavčki in vse od (vsaj) takrat pa do zdaj delujejo zbori, četudi jih je pesem nekaterih v tem obdobju žal potihnila – “njegova” Zarja, pri kateri poje že 43 let k sreči ne, pravi sogovornik, ki je bil tekom življenja aktiven ne le v kulturi, pač pa tudi na področju lokalne samouprave (v KS Franca Fakina). Četudi danes bolj životari, ocenjuje, da je bilo gledališče včasih zelo razvito in poudarja, da je godba pa že bolj profesionalen sestav. “Nekaj novega je kip rudarja Prometeja, kar je tudi del nove kulture – prav je, da se rudarjem nekaj da, ne moremo in ne smemo kot družba kar pustit nek degradiran svet, nekaj mora vseeno spominjat na dolgoletno knapusko tradicijo.”
SORODNI ČLANKI:
