Odprli smo novo rubriko. Čisto navadno rubriko, v kateri piše čisto navadna punca, ki ima čisto navadne težave in čisto navadno življenje. A vse navadno opiše na sila zabaven način, ki se prikupi še najzahtevnejšem bralcu. Ninarije.
_________________
Sem Nina. Čisto navadna punca. Ja, punca in ne gospa! Sicer stara že 33 let, a se imam še vedno za mladenko. Čeprav se mi je že nekaj časa nazaj zgodilo, da sem imela študentko na praksi. Zelo luštna punca. Pa sem se považila pred njo, da sem tudi jaz čez vikend zažurala s puncami – kot prava študentka. Ta prijazna in lušna punca, pa vpraša: “Aja? Kam pa zahajate, vi- ta starejši?” Po mojem si ni prav zares želela narediti prakse pri meni …
Čisto navadna punca, torej. Vedno nekje v zlati sredini: povprečne postave in videza (prava lepota, a z malce krivim nosom in velikimi stopali); delovna, ampak mi gre tudi lenarjenje in spanje zelo zelo dobro od rok; rada tečem in plavam, a se nekako ne spomnim, kdaj sem nazadnje to počela; rada imam svoje delo, a s prav enako (ali še malo večjo) vnemo čakam na počitnice; obožujem karaoke, vendar ne vem, zakaj me prijatelji še niso prijavili na Slovenija ima talent; videla sem precej sveta, a ga je še tooooooliko za raziskat; trudim se, da bi jedla zdravo (včasih si tudi kaj izmislim), a kaj ko mi pica prinaša srečo in zadovoljstvo v življenju. Rada imam glasbo, koncerte, knjige, prijatelje, rada pišem …
Pač dolgočasno povprečje. Imam pa nadpovprečno postavnega, lepega in krasnega moža Tomaža (ki bo najbrž prebral ta zapis) in dve luštni mali škratki – Ivo in Ano. Prva je stara tri leta in je v fazi »zakaj, zakaj, zakaj, zakaj…«, jaz pa ob tem intenzivno razmišljam, da bi vpisala še en faks, da ji bom znala odgovoriti. Druga pa je ravnokar prikukala na svet.
Najini punci sta seveda kopija njunega atija. Kar mi je načeloma všeč, saj je atko res prekrasen in čudovit (in bo najbrž res prebral ta zapis). Edino, kar sem si želela, da bi podedovale po meni, so moji lasje. Tomaž ima namreč redke, a zato izredno tanke lase in vse kaže, da dekleti ne bosta naredili kariere kot modeli za pričeske. Vse po atiju – s karakterjem vred (ki je seveda čudovit in krasen). Sem pa – po temeljitih raziskavah – ugotovila, da ima Ana vseeno vsaj mičken delček mene. Kadar jo zjutraj pretihotapim v najino posteljo (ki že nekaj časa ni več samo najina) in se mi ugnezdi v kotiček med ramo in brado … tja, nekam pod vrat; in če čisto, čisto tiho poslušam njeno dihanje, prisežem, da slišim, kako ji narahlo piska nos! Tako kot mamici. In na to sem izredno ponosna. J
Kadar nisem na porodniški in ne strašim po vasi, se kdaj tudi malo uredim, našminkam in grem v službo. Sem učiteljica razrednega pouka in učim na majhni podružnični šoli, ki je skoraj kot moj drugi dom. Zaradi otrok, sodelavcev in prijazne, sončne vasice … Imam najboljšo službo na svetu!
To sem torej jaz. Mogoče vam bom všeč, mogoče ne. Mogoče boste prebrali še kaj, kar bom napisala, mogoče ne. Mogoče se boste kdaj našli v čisto povprečni punci. V punci, ki upa, da vas malo nasmeji in razvedri.
Do takrat pa … luštno se imejte.
Nina
