Igralka in pevka Tanja Ribič je ženska, ki nosi masko le na ‘odrskih deskah’. Ko pa sezuje igralske čeveljce, stoji pred vami preprosta in iskrena svetlolaska, nebeško modrih oči in čistega srca. Na obrazu zrcalo čustev, v besedi še vedno blag trboveljski naglas.
Ne skriva svojih korenin, rodnemu kraju brez sramu stopi v bran. Stisnjenih pesti in s kletvico, kot mlado uporniško dekletce, ki se bori za svoj prav. Morda res nekoliko za šalo, ki pa ne zabriše ogorčenja nad površnimi stereotipi o Trbovljah.
Širna Slovenija ve, da je Tanjino rodno mesto Trbovlje, malokdo pa ve, kje natanko je bivala. Tanja je potešila naš radovedni duh in nam zaupala, da je odraščala na Trgu Revolucije 22, kjer je v bloku pri spomeniku svobode živela vse do konca akademije.
V pogovoru za ZON nam je zaupala kar nekaj zanimivosti iz mladosti. Bila je pravi mali razbojnik, klicali so jo riba, brez dlake na jeziku pa je razkrila tudi učiteljice, ki so ji grenile guljenje šolskih klopi. Ob tem seveda ni pozabila na tiste srčne, ki so zagotovo vplivale na njeno nadaljno pot …
Tanja, kakšne spomine imate na otroštvo in odraščanje v Trbovljah?
Samo lepe. Saj sem preživljala čudovito brezskrbno otroštvo, ta slabe je pa itak povozil čas.
Ste bili bolj fantovski ali dekliški tip? Menda ste znali biti v otroških letih prav razgrajaški. (smeh)
Bo kar držalo. Najljubša igrača mi je bila vedno žoga. Čeprav sem od petega do desetega leta hodila k baletu sem to dobro skrivala. (smeh)
Vas je vaš brat pri tem prekašal ali je bil po naravi bolj miren deček?
Ravno on je bil moj vzor. On je šele bil živček. Klicali so ga Ribca, mene pa Riba. On me je navdušil nad nogometom.
Danes starši vlagamo veliko energije v to, da otroci ne bi preživljali preveč prostega časa pred televizijo in računalniki. Pogosto se glasno spominjamo časov, ko smo kot otroci plezali po drevesih in staršem z adrenalinskimi podvigi srebrnili lase. Če zavrtiva čas nazaj, kako pa ste vi s prijatelji preganjali dolgčas?
Dolgčas? Kje pa! Zvečer so nas mame komaj priklicale domov. Vsi smo bili na dvorišču. Zbirali smo se pred vhodov v stolpnico, ki je bila zame takrat precej fensi, saj sem sama prihajala iz grdega bloka. Vsak dan je bil aktualen drug igralni rekvizi. Najbolj adrenalinska pa je bila igra z dvigalom. Še zdaj včasih sanjam, da me prijateljica lovi, pa ne vem, če bo dvigalo pravočasno potegnilo. Za ostale stanovalce, verjetno malo manj veseli spomini. (smeh) Ne morem si zamisliti tudi šolskih dni brez izletov na Mrzlico in Prvi junij.
Katero OŠ pa ste obiskovali?
Prva štiri leta na Hohkrautovo, peti na Tončko Čeč, naprej pa na ‘Ta novo’, kjer so nas, na naše veliko razočaranje, pomešali.
Katera učiteljica ali v učitelj vam je najbolj ostal/a v spominu in zakaj?
Najbolj mila je bila na Hohkrautovi zagotovo Lenarčičeva, mama Matevža Lenarčiča. Moja razredničarka je bila dve leti zabavna Urška Jordan, Kovačeva za matematiko, me je pa kdaj tudi zlasala. Ocepkova je dala dobre osnove za ljubezen do slovnice. Na Tončki Čeč sta bili strah in trepet Zalokarjeva, spomnim se, da je enkrat pri naravi letela korenina proti meni (očitno sem bila preveč nemiren ali pa butast otrok) in Zagoriškova, ki je z redkobesednimi ciničnimi stavki držala vse niti … Zelo sem hvaležna tudi ljubeznivi Vidi Vozlelj, zaradi katere sem neizmerno vzljubila tuje jezike. In ob tej priliki bi rada pozdravila svojo razredničarko zadnje triade Nado Berger, ki mi je čez leta, ko sem šla na Evrovizijo, napisala ganljivo pismo. Moram pa pudariti, da mi je vsa leta odraščanja bila rdeča nit prepevanje v mladinskem pevskem zboru in Ida Virt nam je bila kot druga mama. Z njo smo videli še kaj razen Zasavja in zaradi nje pojem.
Po OŠ vas je pot vodila na šolanje v prestolnico, kjer ste kalili igralski in pevski talent. Ste imeli domotožje ali ste se hitro vživeli v novo, živahnejše okolje?
Imela sem grozljivo domotožje. Če mi je odpadlo kakšno predavanje, sem tekla na prvi vlak. Se mi zdi, da nikoli nobeno mesto, žal, ne more nadomestiti rodnega.
Kako je bilo, ko ste staršem predstavili Branka? Povejte, kdo je imel večjo tremo? (smeh)
Oba sva imela tremo, ampak ob veliki ljubezni vsa ostala občutja zbledijo.
Sedaj imata z Brankom krasno družino, katere pomembni člani so tudi živali. Kako ljubka je bila pujska Pinga, ko je bila še mladiček! Je še vedno pri vas ali ste jo podarili mami, kot ste sprva načrtovali?
Naša Pingica je nekajkrat res šla na počitnice k mojim staršem, kjer je veselo hodila po vasi, kamor so se moji preselili, z nami je šla tudi na morje, vendar smo ugotovili, da ji najbolj ustreza rojstni kraj. In zdaj je spet tam in jo obiskujemo.
Z mamo imata zelo pristen odnos, vendar pa se s staršema zaradi natrpanega urnika ne vidite tako pogosto. Toda ko ju z družino obiščete, takrat je zagotovo glasno in veselo?
Pri nas je res vedno glasno. Moji zdaj živijo na Štajerskem, od koder je moja mama. Verjetno pa pridemo za občinski praznik v Trbovlje.
Najbrž bi marsikateri občan obstal kot vkopan, če bi videl Branka, kako se sprehaja po ulicah? (smeh)
Bomo videli takrat. (smeh)
Nikoli niste skrivali, da prihajate iz Trbovelj. Veste, Trboveljčanom ste se še bolj priljubili, ko ste se večkrat nadvse doživeto postavili po robu Denisu Avdiču v priljubljenem šovu Znan obraz ima svoj glas. Denis vas resnično rad zbada na račun rodnega kraja, vi pa ob tem prav po materinsko stopite v bran. Lepo.
Ljudje so površni in nervirajio me stereoptipi s katerimi označujejo Trbovlje, čeprav ne zlonamerno. Kako naj pozabim vse lepo kar je bilo je in šele bo tam.
Avtor: Vesna Meško
