Velikokrat se zbudim v ranih jutranjih urah in se odpravim na prvi del treninga, ki ga predstavlja 13 kilometrski tek po Trbovljah. Ogrejem se, si pretegnem mišice, dam v ušesa MP3 s priljubljeno glasbo in poln elana in zanosa začnem teči. Zunaj je še rahel mrak in zvedavo opazujem someščane, ki se odpravljajo v službo ali po vsakodnevnih opravilih. Srce mi nabija s polno paro, telo in možgane mi prežema navdihujoč občutek, pogled pa se mi ustavi na ljudeh v avtomobilih, ki se vozijo mimo.
Opazujejo me večinoma mrkih obrazov, naveličani sivega vsakdana ali pa s posmehom na obrazu, misleč – poglej si tega norca. V njih ni prav nobene pozitivne energije, s katero tako čarobno premagujemo vsakodnevne ovire. Kot vsakega običajnega človeka, me za trenutek potre in najprej odreagiram z jezo. Pred očmi se mi prikaže moja slika izpred mnogo let, ko sem bil isti. Vdan v usodo in večinoma brezvoljen. Mislil sem, da je pač celotno stanje takšno, kot se mi kaže v glavi in da možnosti za spremembe ali rešitve ni. Za vse sem krivil pokvarjeno državo, brezčutne šefe ali pač svojo prekleto usodo.
No, moram reči – k sreči, me je življenska pot popeljala na čudne tirnice in znašel sem se napol mrtev, vdan v svojo usodo, ki mi je na uho šepetala samo en stavek: smrt v najstrožjem zaporu. Prepričan sem bil, da se bo moja pot končala klavrno v tistem groznem, hladnem kraju nevrednem bivanja človeka, a k sreči me je vodnica preizkusila na najbolj krut, a učinkovit način. Del spoznanja, ki mi je odprl oči je bil, ko so me vklenjenega v zaporniški furgon peljali na zdravniški pregled v Novo mesto. Za zidovi sem preživel že več kot tri leta, do svobode pa me je čakala še prav tolikšna doba. V stanju, v katerem sem bil je bilo preživetje znanstvena fantastika in z dneva v dan sem čakal, da me stre in položim roko nase.
Pripeljali so me do bolnice in eden izmed paznikov je stopil po zdravnika, da nas najavi, saj je za zločince procedura pač čisto drugačna. Vklenjen sem sedel v kombiju in skozi rešetke opazoval dogajanje na prostosti. Bil je podobno klavrn dan, kot je danes, saj je nebo prepredala sivina, padal pa je rahel dež. Pogled se mi je ustavljal na ljudeh, ki so zapuščali bolnišnico. Njihovi izrazi na obrazih so odražali brezvoljnost, naveličanost nad življenjem ali preprosto nejevoljo zaradi preveč sladkane kave zjutraj. Čisto identično obrazom mojih someščanov. Prepričan sem bil, da ne bom nikoli več objel svoje mame na svobodi, se sprehodil po travniku ali pa dneva preživel v družbi mojih prijateljev. V meni se je prebudila grozna energija, ki bi jo še najlažje opisal kot jezo ali zavist. Do ljudi, ki so prihajali iz bolnice sem začutil grozovit odpor. Medtem, ko sem sam le še čakal na smrt in možnosti za preživetje praktično ni, preostali svet ne ceni tega kar ima.
Sam bi dal desno roko za to, da bi lahko preživel vsaj nekaj tednov na prostosti, da bi lahko zopet svobodno zadihal in se počutil kot človek, oni pa tega ne znajo prav nič spoštovati. Še več, prav nesramno obsojajo svojo usodo, namesto da bi se ji vsak sleherni dan zahvaljevali za novo jutro na svobodi. Jeza v meni je strahovito narasla in takrat sem si zaobljubil, da sam ne bom nikoli takšen. Preživel bom ta pekel v zaporu, se znova postavil na lastne noge in postal močnejši kot kdajkoli, predvsem pa bom znal ceniti svoje življenje in ga uživati na vso moč. Nikoli ne bom objokoval darov življenja in vedno bom hvaležen za vsak sleherni preživeti trenutek. Misli se mi zopet vrnejo v sedanjost in stvar se mi razjasni. Na obraz se mi povrne nasmeh in v srce nepremagljiva volja do življenja. Ne morete me uničiti, saj sem preživel pekel, o katerem se vam niti sanja ne in iz njega prišel dosti močnejši in modrejši.
Za konec še prosim boga, da izgubljenim ljudem povrne igriv nasmeh v srce in prešeren nasmeh na obraz, sam pa se zmagovalno odpravim novim zmagam naproti, vedoč, da sem neuničljiv in da mi je usoda poklonila veliko milost s tem, da me je spravila v tako grozno preizkušnjo.
