Ob 100-letnici rojstva Stojana Batiča je Zasavski muzej Trbovlje pripravil posebno razstavo in katalog njegovih del v Zasavju. Na pogovornem večeru v muzeju sta Jerneja Batič in Matjaž Počivavšek delila zanimive zgodbe.
Mladost v Trbovljah – zgodbe o skromnem otroštvu, iznajdljivosti in prvih korakih Stojana Batiča v svet kiparstva
Stojan Batič, rojen 2. junija 1925 v Trbovljah, je eden najpomembnejših slovenskih kiparjev 20. stoletja. Njegovo življenje in ustvarjanje sta bila tesno povezana z Zasavjem, kjer je preživel mladost. Delo v Rudniku Trbovlje, ki ga je oblikovalo za vse življenje, in prav čas mladosti mu je bil vir navdiha in priložnost, da skozi umetnost poudari človeško dostojanstvo, pogum in težko vsakdanjost ljudi, ki delajo pod zemljo.
Njegov nečak Henrik Pušnik se spominja, kako so skupaj stanovali v majhnem dvosobnem stanovanju – 5 ljudi brez vode in stranišča. Stojanova mama je imela edino posteljo, ostali pa so spali na preprostih ležiščih, imenovanih “štrozaki”. Henrik se spominja nenavadnega dogodka: “Neke noči me je zbudil vonj po bolnici, od koder je prišel Stojan. Da bi se izognil vojski, je prosil prijatelja v rudniku, naj mu v roko porine v hunt, poln premoga – roka se mu je pri tem zlomila na treh mestih, a ga je to rešilo.” Takšne zgodbe kažejo, kako je bil Batič že od mladih let pogumen in iznajdljiv.
Proti koncu druge svetovne vojne se je Batič pridružil partizanom Kozjanskega odreda kot kulturni referent. Njegova hči Jerneja nam je povedala zgodbo o tem, da je Stojan med pohodi vedno s seboj nosil majhne figure zavite v krpe, ki jih je ustvarjal, kadar je le našel čas in material. Partizani so mislili, da prenaša kruh, a so bili presenečeni, ko so odkrili njegove umetnine v nahrbtniku.
Umetnost, potovanja in življenjske anekdote – od partizanskih dni, Pariza do zabavnih družinskih spominov
Batič se je po vojni želel vpisati na Akademijo za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. “Za vpis je moral opraviti sprejemni izpit in ker je čez dan delal, se je za izpit učil ponoči. Da bi ostal buden, je zato menda kavo jedel kar z žlico. Tako se je tudi zastrupil in kave od takrat naprej ni več pil” je povedala Jerneja Batič.
Kasneje se je izpopolnjeval v Parizu pri kiparju Ossipu Zadkinu. V tem času se je močno navezal na Janeza Negrova, s katerim je ohranil stike tudi še po prihodu nazaj domov. Jerneja se spominja zabavne prigode, ko sta jih obiskala Janez Negrov in njegova žena Jeanette s psičko Joto. “Takrat pri nas še ni bilo običajno imeti psa kot hišnega ljubljenčka. Jaz sem zato vprašala očeta, če je Jeanette moja teta, ali to pomeni, da je Jota moja sestrična?” je anekdoto povzela Jerneja, “oče in Janez sta se iz tega še dolgo norčevala.”
Stojan je svojo bodočo ženo Mileno Bončo spoznal po zaključku študija. Srečala sta se v menzi, kjer je Milena delala kot blagajničarka, Stojan pa je tam redno kupoval cigarete. Ko je zbolel, mu je Milena pomagala pri okrevanju, kar je bil začetek njune zgodbe. Poročila sta se po zaključku študija, poročni priči pa sta bila profesorja Boris Kalin in Frančišek Smerdu.
Po vojni so za slovensko kiparstvo nastopili zlati časi. Obnova po vojni je prinesla številne priložnosti tudi za kiparje, saj so se sredstva za izdelavo spomenikov pogosto zbirala tudi s tombolami, podjetja pa so naročala skulpture za svoje korporativne zbirke. To je Batiču omogočilo, da se je posvetil tako javnim spomenikom kot dekorativnim skulpturam za podjetja.
Leta 2001 je skupaj z Matjažem Počivavškom ustvaril skulpturo pred vhodom v Gorenje v Velenju.
Dediščina v Zasavju – Batičeva dela še danes povezujejo Trbovlje in slovensko kiparstvo
Batičeva dela v Zasavju so še danes vidna in pomembna. Spomenik na Trgu revolucije v Trbovljah, skulpture v Parku Trboveljskih rudarskih junakov in Rudarski cikel izražajo spoštovanje do domačih ljudi in njihovega vsakdana. Poleg tega je ustvarjal intimno malo plastiko in dekorativne skulpture za podjetja. Njegova dela so nastala iz brona, kamna in kombinacij materialov ter pogosto raziskujejo življenje, mitologijo in simboliko rudarjev.
Prav ob stoletnici njegovega rojstva pa se je zgodila posebna simbolika. Spomenik na Trgu revolucije v Trbovljah, ki je eno njegovih najbolj vidnih del in je bil leta skrit za paviljoni, je bil z odstranitvijo paviljonov in ureditvijo prostora ponovno odkrit in izpostavljen.
Njegovo delo je tako spet postalo dostopno in vidno vsem, kot stalni opomin na umetnika, ki ni nikoli pozabil svojih začetkov. Jerneja Batič je povedala, da je to eno najlepših daril ob očetovem jubileju.
Sorodni članek:
Lačni so mu preiskali nahrbtnik in v njem našli nekaj čisto drugega
