Lojze Klančišar je upokojeni policijski inšpektor, ki že 30 let aktivno sodeluje v številnih nevladnih organizacijah. Njegovo delo vključuje aktivnosti pri lokalnem Rdečem križu in prostovoljne prevoze za ranljive skupine pri organizaciji Sopotniki. Prav tako je aktiven član Kinološkega društva Zagorje ob Savi in Kinološke zveze Slovenije, kjer kot vodnik reševalnega psa pomaga pri iskanju pogrešanih oseb ter izvaja usposabljanja za lastnike in vodnike reševalnih psov. Sodeluje z Zasavsko ljudsko univerzo, redno obiskuje šolarje in jih poučuje o pravilnem ravnanju s psi, obenem pa s svojimi psi obiskuje tudi domove starejših občanov. Na leto opravi povprečno 600 ur prostovoljnega dela.
To pa še zdaleč ni vse, saj je tudi predsednik PVD Sever Zasavje in član sveta KS Kisovec Loke, kjer deluje kot predstavnik kraja Čolnišče ter podpredsednik Društva za varstvo voda in okolja Čolnišče. Večino svojega prostega časa kot prostovoljec preživi v društvih, v katerih deluje.
Poznate občutek, ko misliš, da nekoga že dobro poznaš, potem pa se v nekem trenutku zaveš, da sploh ni tako? Nekaj takega se je zgodilo tudi naši sodelavki Stanislavi, med pogovorom z Alojzom Klančišarjem iz Čolnišč v Zagorju.
Alojz, po domače Lojze, je kot otrok živel na kmetiji v Čolniščah: »Živel sem v neokrnjeni naravi in bil v nenehnem stiku z živalmi. Potem pa sem si naenkrat zaželel, da imam ovco. Z očetom sva jo nekega dne pripeljala domov. Ali ovca ne more biti sama, pa smo nabavili še koštruna in potem že veste, kako se je nadaljevalo. Prvo lastno psičko pa sem kupil, ko sem že živel v bloku. Takrat sem se včlanil v Kinološko društvo Zagorje, kjer je moja psička spala, dokler nisva z ženo zgradila hiše. Kmalu so me v društvu izbrali za predsednika, moja specialnost pa so bili in so še, reševalni psi.« Lojze ima lepe spomine na obdobje, ko je bil najprej miličnik, kasneje policist. »Že zelo zgodaj sem si zaželel, da bi skrbel za ljudi in njihovo varnost. Zato je bila ta služba prava zame.«
Pse kot reševalce ste že velikokrat vključili v reševanje na terenu …
»Ne bom pozabil zadnje rudarske nesreče v Zasavju. Bilo je spomladi 2001, ko je v jami Ojstro, takratnega Rudnika Trbovlje Hrastnik (RTH) na globini 310 metrov prišlo do vdora vode, mulja in blata. Takrat je življenje izgubilo pet rudarjev. Glede na mulj in vse ostalo je bilo težko določiti, kje iskati pogrešane rudarje. Izbral sem ekipo devetih vodnikov in reševalnih psov Kinološkega društva Zagorje. Iskali smo tri zasute rudarje, ki jih še niso našli. Sam sem bil koordinator. Moramo vedeti, da psi različno reagirajo, kadar kaj odkrijejo. Glede na to, da vsak vodnik svojega psa dobro pozna in ve, kdaj mu pes želi kaj povedati. Zbiral sem podatke vseh vodnikov in jih primerjal. Tam, kjer je pes večkrat nakazal, da je nekaj zaznal, je bilo treba kopati. Dva, tri metre, več ali manj. Našli smo vse tri še pogrešane rudarje.«
V Zasavju ste pred leti vpeljali akcijo glede potepuških psov. Kakšno ocenjujete, da je danes stanje?
»Pred leti jih je bilo kar nekaj. Zdaj se je njihovo število, predvsem v Zagorju kar precej zmanjšalo. Tudi tu pomagamo, najdemo lastnika, če je čipiran, sicer pa gre v zavetišče. Če kdo naleti na takšnega psa, ima na naši spletni strani podrobna navodila, kako ukrepati!«
Pred petnajstimi leti ste bili pobudnik spremembe zakona, ki se nanaša na iskanje pogrešanih oseb, ki se delijo na tri skupine …
»Najprej gre za nevarne pogrešane osebe, ki posedujejo orožje ali so kako drugače nevarne in njih išče policija. Za to so opremljeni, usposobljeni in imajo določena pooblastila, ki jih reševalci nimamo. Potem je iskanje pogrešanih oseb, ki niso nevarne. Policija sicer vodi te akcije, mi pa na pobudo sodelujemo z reševalnimi psi pri pregledu terena ali objektov. Tretji sklop je iskanje pogrešanih oseb v primeru naravne nesreče, ki pa so v pristojnosti Uprave RS za zaščito in reševanje. Tudi pri reševanju v gorah sodelujemo do določene nadmorske višine. «
Želje, načrti za prihodnost?
»Ponosen sem na priznanje, ki sem ga dobil, vendar delno pripada tudi moji družini. Velikokrat sem bil odsoten od doma in hvaležen sem jim na razumevanju. Zato je čas, da se jim bolj posvetim in skušam nadoknaditi kar se nadoknaditi ne da.
Želim, da se več mladih vključi v različna društva. Oni bi bili tisti, ki imajo ideje, tisti srednjih let bi bili lokomotive in ideje realizirali ter se pri tem posvetovali z nami, starejšimi. To bi bilo idealno sožitje generacij.«
Fotogalerija:
