Če smo Zasavci pred tremi leti v mislih že pokopali trboveljsko termoelektrarno, se tej še ne bliža konec. V začetku letošnjega leta je TET postala HSE energetska družba Trbovlje in s tem se je končal triletni likvidacijski postopek.
“Na hitro zapreti tako kompleksen objekt, ki ima obenem še dve dislocirani enoti in sanirati območje je nemogoče in v nekaterih primerih celo nevarno” pojasnjuje zadnjo odločitev HSE Ervin Renko, ki je z letošnjim januarjem prevzel krmilo trboveljske energetike.
In kaj termaši pravzaprav danes počno?
Termoelektrarna je zavezana izvajati ukrepe še 30 let po zaprtju odlagališča Prapretno, kjer se je odlagal elektrofilterski pepel, žlindra in sadra, ki so nastajali pri procesu proizvodnje električne energije iz premoga. Prav omenjena deponija predstavlja standard, kako je treba sanirati območje po prenehanju obratovanja, danes je tam vse zeleno. Ostaja tudi celovito vzdrževanje kompletne lokacije, nadaljuje Renko in pojasnjuje, da bi lokacijo bilo potrebno vzdrževati v vsakem primeru, v izbranem pa ustvarjajo celo nekaj prihodkov. Želja je, da bodo delali s pozitivno nulo.
Ne gre mimo vprašanja o usodi slavnega dimnika. “Dimnik je prepoznan kot industrijska kulturna dediščina, zato ni predviden za odstranitev in ga bo minimalno potrebno vzdrževati še v bodoče.”
Kaj bo z dimnikom v prihodnost še ni definirano, idej je veliko. Dokler se na lokaciji izvajajo tudi dejavnosti, ki prinašajo prihodke pa so ideje s turizmom le pogojno združljive, jasno opozarja direktor. Sam dimnik ni prioriteta, ker kot tak ni nevaren, prav tako ne potreben. Poleg idej o hotelu na dimniku, o dvigalu v dimniku in raznim adrenalinskim uporabam, obstaja tudi ideja o industrijski turistični poti, kjer bi popotnik spoznal osnovne koncepte delovanja nekdanje elektrarne in ostale spremljajoče naprave.
Prodaja opreme in rezervnih delov
V Trbovljah odprodajajo rezervne dele in opremo, ki jo ne rabijo več za svoje delovanje, kupcev za tako specifično branžo je malo. Trend v Evropi je ugašanje termoelektrarn iz 60-ih let prejšnjega stoletja, vsak kos opreme ima specifično namensko rabo.
“Neelektrarniške” nepremičnine so povečini prodali že v času likvidacije, ostajata še dva objekta na desnem bregu Save. Eden v solidnem, drugi v malce slabšem stanju. Ostaja še nekaj funkcionalnih zemljišč v Trbovljah, pitni vir na Dobovcu pa ni naprodaj, kot je bilo mogoče v preteklosti narobe razumljeno, pravi Renko. Lokacija in deležniki se oskrbujejo iz njega, saj mestnega vodovoda na tem območju ni.
Lakonca prostor za novo investicijo
Okoli 9 hektarjev veliko zemljišče, primerno za potencialne investitorje se obeta na Lakonci, tam kjer je nekoč bilo skladišče premoga. Letos bodo tehnološko opremo odstranili, nastal bo velik komunalno opremljen plato, z dobrim dostopom in celo povezavo z dvosmernim transportnim trakom direktno iz industrijskih železniških tirov. Načrtujemo zbiranje in predelavo inertnih odpadkov, kot so zemeljski izkopi, naplavine in ostali materiali, opisuje direktor, ki jih je po predelavi možno uporabiti pri rekultivaciji degradiranih površin. Teh v okolici ne manjka.
Med zapuščino elektrarne spada tudi dobrih 2.000 kvadratnih metrov velika upravna zgradba, le eno etažo zasedajo termaši, nekaj je praznega, nekaj v najemu.
Na lokaciji ostajata še plinska bloka za zagotavljanje terciarne rezerve ter skladišče in pretakališče naftnih derivatov, za namene blagovnih republiških rezerv.
V štirih letih jasno kaj bo
Številka 17 zaposlenih naj bi predvidoma naslednjih nekaj let ostala konstantna. Renko predvideva, da bi v štirih letih morala biti slika jasna – kaj bo na tem mestu. Ena od možnosti, ki jo vidi je raba biomase, druga fleksibilne plinske enota ali kombinacije. “Mi se moramo odzvati na način, kar bo potreboval trg, malo bo treba predvideti vnaprej” pojasnjuje Renko, “elektrika je tržno blago moraš jo ustvariti dovolj poceni, da pri prodaji zaslužiš.” Lokacija je primerna tudi za hranilnike energije, še navrže naš sogovornik, saj je lokacija dovolj velika in umaknjena od strnjenega naselja.
Največji strošek za staro-novo termoelektrarno predstavlja strošek dela. A, kot pojasni Renko, brez zaposlenih lokacije ni mogoče vzdrževati, zunanja storitev bi bila stroškovno višja, poleg tega so potrebna specifična znanja ljudi, ki so delali s temi napravami.
