Vse dobre stvari so tri. To že tako ali tako veste, ampak sem morala še enkrat povedat, kajti na naši šoli smo kuhali že tretje kosilo v sklopu projekta Kuhnapato. In po uvodnem stavku ste lahko prepričani, da je bilo (spet in ponovno) dobro.
Kuhale so nove (no ja, v resnici so stare okrog trinajst let, »nove« so bile samo, kar se tiče nošenja uniforme Kuhnepato) tri učenke in en učenec, ki so si nadeli pristno zasavsko ime Knapi. V žensko obliko tega imena se niso želele spuščat, ker, tako so rekle, jim ni šlo gladko z jezika. Če sem iskrena, tudi meni ne. Nekje obstaja meja. Poleg tega so dekleta dodala, da so želela z imenom počastiti edinega predstavnika moškega spola v skupini. Bravo, punce!
Tudi tokrat so, se razume, kuhali same dobre jedi: zakrehan zele s koncem in pečene japke. Vem, da tole berejo predvsem ljudje v Zasavju in z razumevanjem nimajo težav, za morebitne prebivalce krajev izven Zasavja pa je tukaj prevod: kašnato zelje s kranjsko klobaso in pečenimi jabolki v testu. Za ta poobedek smo si privoščili čisto moderno različico z orehi, medom in suhimi hruškami, vse zavito v krhko testo.
Z zeljem ni bilo trtemrte. Zavreli so vodo, jo solili, dali vanjo zelje. Ko je bilo na pol kuhano, so za vsako osebo dodali še žlico prosene kaše. Ker je bilo lačnih oseb, ki so čakale na kosilo, kar veliko, so dokazali, da znajo šteti – ne samo tisto oguljeno ena, dve, tri, ampak še kaj več (kar krepko več).
Kranjska klobasa – no, prav tako kot dekleta (in en fant), tudi vi veste, da je to klobasa, ki ne sme vreti – voda, v kateri se konc kuha, mora biti tik pod vreliščem,da je na koncu klobasa sočna, okusna in dišeča. In dekleta (ta glavni pri tem opravilu pa je bil pob) so vestno preverjali ali voda preveč brca ali pa nežno valovi
tako, kot mora.
Ja, z jabolki je bil pa hec. Ne ravno toliko z jabolki, kot s krhkim testom. Preden se je tista drobljiva, po polovici razreda raztresena mora spremenila v kepo testa, je minilo debele pol ure, na čelih deklet in fanta pa so se pojavile drobne kapljice znoja.
Ampak, lahko mi verjamete, zagrizeni so bile prav tako, kot naši rokometaši in na koncu so bila jabolka oblečena v šlafroke – ups, se opravičujem – v haljice tako, kot se spodobi – z nočno čepico na vrhu. Še dve, tri poteze s čopičem, namočenim v stepeno jajce in oblečena jabolka so romala v pečico, od koder so se kmalu začele širiti omamne vonjave.
Ne bom še enkrat (že tretjič, ne pozabite) pisala o tem, kako spretni so bili naši tokratni kuharji – Blažka, Maja, Neja in Jaka. To se razume samo po sebi. In kako navdušeno so se učenci lotili tega kosila. No, resnici na ljubo, predvsem pečenih jabolk in, malo manj navdušeno, ampak še vseeno podjetno, kranjskih klobas. O
zelju pa kdaj drugič.
