Obiskali smo eno od zasavskih osnovnih šol, da izvemo nekaj več o izobraževanju na daljavo, o težavah, uspehih in novih izkušnjah. Grošljeva je (bila) tudi koordinatorica med vsemi zagorskimi šolami in občino. Večkrat so naleteli na kočljive situacije, pa je priskočila na pomoč tudi občina in tudi prostovoljci, ki so jih pripravili za varstvo ali pomoč otrokom, kjer so bili starši na delu.
Najtežje je bilo na začetku. »Skoraj vsako uro smo dobivali nove informacije, nova navodila, ki so si včasih celo nasprotovala. Ob ponedeljkih smo imeli pedagoške videokonference, kjer so vsi dobili potrebne informacije. Skrbeli smo za medsebojno tehnično podporo. Vse probleme smo reševali sproti. Ko smo začeli izobraževalno delo na daljavo, se nismo držali urnikov, ker smo se zavedali, da učenci nimajo ves čas podpore staršev, da bi lahko z njimi delali.«
Urnik so na OŠ Toneta Okrogarja prilagodili tako, da je to ustrezalo ritmu, ki ga družine imajo glede vsakodnevnih obveznosti.
Poiskali različne načine komunikacije z učenci
Prakticirajo pouk tudi na prostem.
Starostna struktura učiteljev je različna in tudi njihova podkovanost glede digitalnih medijev ni pri vseh enaka. Tako so nekateri takoj vzpostavljali videokonference, drugi, manj podkovani pa so našli druge načine komuniciranja z učenci. Istočasno so se dodatno tudi sami izobraževali na daljavo in si medsebojno pomagali. Še največ na omenjenih ponedeljkovih videokonferencah. Ob nedeljah zvečer so objavljali sklop vsebin za ponedeljek in torek. Tako so se starši lahko že v nedeljo dogovorili z otroki, kaj bi lahko naslednji dan dopoldne naredili sami. V sredo je sledila objava za četrtek in petek, sreda pa je bila namenjena povratnim informacijam.
Vse to je zahtevalo maksimalno pripravljenost učiteljev, od podajanja gradiva do pregledovanja nalog in povratnih informacij. Zagorska ravnateljica je od trenutka, ko so začeli objavljati gradiva, vse objave pregledovala in preverjala dostopnost linkov in razumljivost navodil za učence. Vse povezave so morale delovati brezhibno, da učenci ne bi imeli težav. Učitelje je spodbujala, da diferencirajo svoje delo. Morali so tudi korigirati količino gradiva, da je bilo primerno za tovrstno obravnavo.
Anketirali starše, da so imeli celostno sliko
»Imeli smo tudi anonimno anketo za starše tako, da smo že v prvih 14 dnevih dobivali nazaj povratne informacije in na podlagi njih, prilagajali in usklajevali naše delo. Prav tako smo reševali tehnične probleme učencev z izposojo računalnikov in tablic, nekaj smo jih dobili tudi od Zavoda za šolstvo,« je povedala ravnateljica.
Kako pa sta na daljavo potekala recimo šport in likovna umetnost? »Učenci so dobili zadolžitvene naloge. Učiteljica likovne umetnosti je naloge prilagajala tako, da so ustvarjali z materialom, za katerega je predvidevala, da ga že imajo doma. Športni pedagogi so poskrbeli, da so učenci bili fizično aktivni, bodisi z razteznimi vajami in izzivi, ki so jih učenci tudi posneli. in z njimi celo medsebojno tekmovali. Nekaj je bilo tudi teoretičnega dela. Izvajane so interesne dejavnosti, ki so v učiteljevi obvezi, poskrbljeno pa je bilo tudi za učence s specifičnimi težavami.«
Posledice se bodo prenesle v naslednje šolsko leto
Sprememba zakona o številu šolskih dni in ur je delo v dani situaciji precej razbremenila. Seveda pa še vedno mora biti petindevetdeset odstotna realizacija. Učitelji so dobili navodila, nam razloži Grošljeva, da morajo spoštovati osnovne cilje in standarde. Posledice se bodo prenesle v naslednje šolsko leto – ker bo treba določena gradiva iz tega šolskega leta še dodatno obravnavati.
V prvem tednu po vrnitvi otrok v šolo je bila narejena tudi analiza stanja znanja, da ugotovijo, koliko gradiva so učenci uspešno osvojili na daljavo. Na podlagi te analize bo načrtovano delo do konca šolskega leta in kot osnova za primopredajo za naslednje šolsko leto.
»V vsaki krizi pa se najdejo najboljše rešitve. Učitelji so morali dobro preveriti, kaj je v učnem načrtu balast in narediti selekcijo. Vpogled v delo učencev je pokazal, da so si mesto v ospredju izborili marsikateri otroci iz ozadja in obratno. Otroci, ki sicer nimajo težav z učenjem in so v zaostanku, bodo kmalu vse nadoknadili, najkasneje v naslednjem šolskem letu. Odzivnost staršev in učencev, pravočasne povratne informacije, vse to je omogočilo, da smo krizno obdobje uspešno prebrodili. Brez podpore staršev, predvsem pri mlajših ne bi šlo.«
Kako pa deluje šola danes, ko so učenci spet v šolskih klopeh?
»Glede na to, da se v šolske klopi vračajo vsi učenci, so vse učilnice zasedene in je v mnogih učilnicah nemogoče zagotoviti vse pogoje. Nimamo dovolj pohištva, predvsem miz in dodatnega prostora. Se pa držimo preventivnih ukrepov. Bolni ostanejo doma, skrbimo za higieno kašlja, rok, maske predvsem pri učiteljih, zračenje prostorov in kadar se le da, pouk na prostem. To je tisto, kar lahko mi, kot šola naredimo.«
Na srečo ima šolska stavba več vhodov tako, da so naredili več koridorjev in onemogočili gnečo pri vstopu in izstopu. Vstop in odmori potekajo s časovnim zamikom. Da ne bi bilo srečevanja pred kuhinjo, osebje prinese malice v učilnice in tudi odnese vse potrebno. Pri garderobah ni zadrževanja in preobuvanja, da je pot do učilnice čim krajša. So pa pozorni na uporabo sanitarij, ker jih ni dovolj.
Razkužijo čevlje in roke
»Obrambna linija je vstop v šolo. Ob vstopu se razkužijo čevlji in roke. Učence učimo, da prepoznajo kritično situacijo in si umivajo roke po določenih stikih. Otrok ne vzgajamo z restriktivnimi, ukrepi, temveč jih navajamo, da odgovorno in pravilno reagirajo, kadar je potrebno.« je še povedala Nataša Grošelj.
Maske se še vedno vedno priporočajo. V primeru, ko se lahko drži razdalja, maska ni potrebna. Učitelji po lastni presoji nosijo maske, predvsem v skupnih prostorih. Učenci od 12 let naprej nosijo maske do učilnice.
