O imenih ne bomo, saj ni prav, da se po nepotrebnem izpostavljajo otroci. Je pa prav, da izveste zgodbo upokojenke iz Trbovelj, ki ima v rejništvu tri otroke, stare od 14 do 17 let. Ima tudi dve hčeri, ki ne živita več v Trbovljah in še 4 vnuke, s katerimi ima pogoste stike.
Sem otrok ločencev, imela sem zelo težko otroštvo. Skozi to se mi zdi, da ne morem gledati otroka, da bi trpel.
Stanka je otrok ločenih staršev in predobro ve, kakšno je otroško trpljenje. “Moja mačeha je bila do mene vedno zelo huda, ni lepo ravnala z mano. Zato vem, kako lahko otroci v družini trpijo, kako hudo je lahko, če se nimajo komu zaupati. V otroštvu sem prestala veliko hudega, zato sedaj želim pomagati drugim otrokom.”
Upokojenka, recimo ji Stanka, se je za rejništvo odločila zaradi situacije v družini. V rejništvu je namreč imela vnuka, njegova mamica je živela v Ljubljani. “To sploh ni bila dilema, takoj ko sem na Centru izvedela, da je to mogoče, sem se za to odločila. Sedem let nazaj je dozorela tudi želja, da bi vzela k sebi otroka iz druge družine. Takrat so me vprašali na Centru, če sem pripravljena sprejeti otroka in nisem mogla reči ne. To sta bila otroka, ki sta še danes pri meni. Tretja deklica je prišla k meni marca v vikend rejništvo.”
Kako veš, da si poklican za to poslanstvo? To mora človek imeti v sebi, pravi Trboveljčanka, ki ne zna tega opisati. “To mora človek čutiti,” pravi.
Ali lahko opišete najlepše izkušnje, dogodke, ki ste jih doživeli tekom izvajanja rejništva?
O, teh pa je bilo veliko. Naj izpostavim dopuste na morju, izlete v hribe, druženja z mojimi otroci in vnuki, praznovanje rojstnih dni. Te vedno praznujemo skupaj, tudi novo leto, božič.
O vseh stvareh se pogovorimo, vedno vemo, kaj si kdo želi, kam gre, kaj dela. Deklica je skrbno izbrala srednjo šolo, sedaj se z veseljem vozi v Šentjur. Je odkrita, poštena, zgovorna. Odnose gradimo na zaupanju, zato tudi lahko gre k fantu v drug kraj.
Vsi trije so kot moji otroci. Ne delam razlike med mojimi vnuki in med mojimi otroci v Trbovljah. Ker ti otroci morajo najprej čutiti pripadnost. In ko čutijo to pripadnost, sigurnost, potem ni nobenih problemov. Nikjer. To so naši otroci. Ne znam opisati tega, ampak … To smo vsi skupaj družina. Tudi je zelo dobro, da so prijatelji z mojimi vnuki, med seboj se kličejo, se pogovorijo po telefonu.
Družimo se tudi z drugimi družinami preko društva Sožitje. Ta druženja sta jih spremenila, obogatila. S tem sta dozorela, saj vidita, kako sta lahko srečna, da sta zdrava.
Otroci so si seveda med seboj različni. Eni so bolj čustveni, eni pa bolj trdi, ker so doživljali več travm.
S kakšnimi pasti in izzivi rejniške dejavnosti ste se srečali?
Na začetku, ko otrok prinese s seboj vsak svoje težave, otroka takrat še ne poznaš dobro. Takrat se moraš seznaniti z zdravstvenim stanjem otroka, z njihovim načinom življenja, ter se temu nekako prilagodit, ter ga počasi, počasi spravljati na pravo pot. Da bo začel upoštevati lepo vedenje, navade v trgovini na primer, ker nekateri otroci ne poznajo najbolj osnovnih “pravil”. Da otroka spraviš na pravo pot, potrebuješ nekaj časa. Meni je pri tem res zelo veliko pomaga gospa Valentina (op. strokovna delavka CSD Trbovlje, Valentina Slanšek), ki me je usmerjala, mi je ves čas stala ob strani. Skozi to sem jaz vse skupaj lažje speljala.
Kako vidite svojo vlogo rejnika?
Želela bi, da se otroci osamosvojijo. Da se bo otrok znašel, da vem, da ne bo lačen, ne bo žejen, da si bo znal sam pripravit, da se bo znašel v družbi. To je moj namen, da so otroci samostojni. Moram reči, da sem sedaj zadovoljna s tem, kar sta se naučila. Znata kuhati, prati, pospravljati. Včeraj me je uščipnilo v križu pa je prišla deklica iz šole, in je rekla: “Daj, babi, kar leži, če te križ boli, si bom sama pripravila kosilo in ti bom popravila kuhinjo.” In res je v nulo vse pospravila, res je zelo pridno dekle. Sicer pa jih sama pripravljam, saj rada kuham, sem kuharica po poklicu. Jemo različne jedi, tudi kitajsko, turško, tajsko hrano pripravljamo, najrajši vsi skupaj med vikendi. To je to druženje, malo heca, pogovorov, v bistvu pa priprava otroka na samostojnost.
Kako ocenjujete sodelovanje s CSD?
Super. Res. Z vsako strokovno delavko, s katero sem sodelovala na CSD sem bila zelo zadovoljna. Nikjer nisem imela nobenih konfliktov. Glede sistema dela na CSD pa bi lahko rekla, da je bil že v preteklosti podan predlog, da bi se nagrada za delo rejnika povečala, kar bi bilo smiselno. V enem pogledu smo rejniki sodelavci Centra. Če pa pogledamo drugače, pa imamo otroke 24 ur, mi skrbimo za vzgojo in skrb, center pa vodi formalne zadeve. To je zelo dobro organizirano, s tem sem zelo zadovoljna. Obiski na centru so stvar dogovora, odvisno je od primera do primera. Vedno lahko pokličem, če rabim pomoč in nasvet, ali se dogovorim za razgovor s socialno delavko. Tudi obiski, ko socialne delavke pridejo na dom, so zelo dobrodošli. To je dobro za otroka in za center, saj se mora le ta pozanimati, kako gre otroku, kje živi, kako napreduje. Naj se sami prepričajo, kje in kako otrok živi, naj se prepričajo, kakšna je njihova prehrana, kako so pospravljene njihove omare, kako so otroci urejeni.
Otroci, ko rastejo, rabijo kar nekaj denarja. Hrana je sedaj draga, jaz za hrano porabim 300 do 400 evrov na mesec, in moji otroci so gurmani. Ne morem reči otroku, da nekaj ne bom skuhala, če točno ve, da znam. Sledim tudi njihovim željam. Velikokrat tudi gledamo TV 24 Kitchen (smeh), pa se nam takrat porodi kakšna gurmanska želja po dobri hrani. Otroka sta nora na indijsko hrano… Nudim jima, kolikor jima lahko nudim.
Kaj želite sporočiti vsem, ki želijo pridobiti status rejnika?
Najprej naj se seznanijo z rejništvom nasploh. Potem pa naj se vprašajo, ali so zmožni, da to delajo, ali ne. V rejništvu moraš biti s srcem. Najbolj pomembno je, da vedno otroku pokažeš, da ga imaš rad, istočasno pa mu postavljaš tudi meje, da te otrok ne navija okrog prstov. Otrok mora začutiti, da ga imaš rad. V začetku se lahko zgodi, da ti otrok ne verjame, ne more ti verjeti, saj te ne pozna. Ampak to mora imeti človek v srcu. Tega ne more delati vsak.
Poznam veliko poklicnih rejnic iz Maribora in Bistrice. Vsi rejniki, ki jih poznam pravijo, da začutiš, da otrok rabi nekoga, da bo skrbel za njega, pomembno je, da otroku vedno pomagaš. Z rejnicami se srečujemo na raznih srečanjih, društvo Sožitje, na primer, na izletih, na piknikih, na izletih, z ostalimi rejniki. Pomembno pa je, da se vedno tudi prilagajamo otrokom oziroma njihovemu počutju, torej, če se počutijo, če jim je udobno, gremo zraven, sicer pa ne. Fant rad hodi na izlete, v hribe. Deklica pa se raje dobiva s prijatelji in s fantom v mestu. Poslušati moramo otroke in delati v njihov prid. Glede vsake stvari se je potrebno z otroci posvetovati. Glede oblačil, glede prehrane… Tako vedo, da so slišani in da jih upoštevamo. Otrok mora vedno biti na prvem mestu. Mora povedati, kaj si on želi, in če je v naši moči, mu lahko to ustrežemo. To je to.
Intervju opravila: Monika Pevec, strokovna delavka CSD Zasavje, Enota Trbovlje
