knjige

Zakaj ste se odločili ustanoviti lastno založbo?

Nekaj je treba početi v življenju in vsakdo počne tisto, kar zna. Že prej sem delala v
založništvu, začela sem kot urednica pri Tehniški založbi Slovenije, bila sem vodja Znanstvene založbe na Filozofski fakulteti in direktorica programov na Tehniški založbi. V 12 letih sem si pridobila raznolike izkušnje, spoznala celoten proces, zato se mi je zdelo, da lahko to znanje in izkušnje unovčim v lastni založbi.

Tako sem se odločila tudi zaradi otrok, iz službe v Ljubljani sem namreč prihajala ob šestih zvečer, in če bi nadaljevala v tem tempu, bi imela premalo časa zanju. Z delom v lastni založbi lažje usklajujem svoj čas, se prilagajam 8-letnemu sinu in 5-letni hčerki, četudi je dela zdaj več.

Še vedno sem enkrat do dvakrat na teden v Ljubljani, na izobraževanjih, sestankih, sem pooblaščena spraševalka na izpitih iz slovenščine za tujce na Univerzi v Ljubljani, uredniško delo in lektoriranje ter prevajanje ponujam tudi drugim založbam, da lažje pokrivam prvo produkcijo.

Kako je imeti založbo v Zasavju?

Lokacija v tem primeru sploh ni pomembna, saj založba prinaša literarna dela iz vsega sveta, knjige prodajamo po celi Sloveniji, nismo omejeni na Zasavje. Se pa zadnje čase v Zasavju veliko dogaja na področju podjetništva. Tudi zasavske občine dajejo več poudarka podjetništvu, razumejo, da je v tem prihodnost. V zadnjem mesecu sem se udeležila že dveh druženj zasavskih podjetnikov. Dobro je, da se povezujemo, si izmenjujemo izkušnje.

Ste sami za vse ali gre za timsko delo?

To je timsko delo v toliko, da imam zunanje sodelavce – to so prevajalci, oblikovalci, tiskarji, distributerji. Uredniško in lektorsko delo opravim sama, prav tako skrbim za promocijo in marketing ter administracijo. Ni mi težko cel dan sedeti v pisarni za računalnikom, če vem, da je to delo za mojo založbo. Zjutraj mi ni težko vstati, ker vem, da bom delala nekaj, kar me veseli.

Na promocijah knjige Palček Smuk sodeluje z legendarnim Jurijem Součkom.

Kje najdete primerne tekste?

Izbiram knjige, ki so pozitivne, optimistične in duhovite. Zdi se mi, da to potrebujemo. Če beremo v medijih, kako nam gre slabo in da smo brez prihodnosti, to tudi verjamemo. Zato ne želim izdajati knjig, ki bi krepile zavest, kako je vse slabo, brezizhodno, kakšne krivice se nam dogajajo.

Izdala sem kar nekaj otroških knjig, ena od njih je Palček Smuk. Ko jo bereš otroku, se spominjaš lastnega otroštva. Na promocijah Palčka Smuka sodelujemo z Jurijem Součkom, ki je knjigo prevedel iz češčine. Nekaj otroških knjig smo izdali tudi zagorski avtorici Barbari Lekše, saj želim delovati tudi v lokalnem okolju. Njeni knjigi Kodra in Čudovita novica sta nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Zanju je prejela tudi mednarodno nagrado. Kodra je izšla v nakladi 1000 izvodov in je bila razprodana v 6 tednih.

Kaj je za vas dobra knjiga?

To je knjiga, ki ljudem nekaj da, da se dobro počutijo, izvejo nekaj novega. Osebno imam rada pozitivne in duhovite knjige, ki mi dajo misliti. Za otroke izbiram knjige, ki spodbudijo nek premislek, da se lahko potem pogovorimo o tegobah in vprašanjih, ki si jih zastavljajo – to najlažje narediš z literaturo. Tudi tako, ki obravnava težko tematiko, saj je bolje, da jo otrok spozna preko literarnih junakov in sočustvuje z njimi.

In kakšne knjige so na vaši nočni omarici?

Imam dva polna predala knjig, ki jih berem. Nazadnje sem prebrala knjigo Elene Ferrante Dnevi zavrženosti, pa Ljubezen Cirila Zlobca. Ta teden sem po 30 letih spet prebrala Hišico iz kock Ele Peroci. Nabavila sem si tudi priročnik Prehrana za ženske v 20. stoletju…berem raznolike žanre, običajno več knjig hkrati.

Ljudje še kupujejo knjige? 

Seveda jih, a odvisno kdo in kakšne knjige. Eni kupijo nizko cenovne knjige za 2 ali 3 evre, nekateri pa želijo otrokom dati kakovostno literaturo, tisti izberejo nas.

Knjige si večinoma izposojamo v knjižnicah.

Zelo značilno za Slovenijo je, da si ogromno knjig izposojamo in jih malo kupimo. Ne vem, ali je dobro ali slabo, da je naš knjižnični sistem tako organiziran. Na prvih mestih v knjižnicah so poleg domačega branja namreč ‘ljubiči’, in to manj kakovostni. Tudi to je pokazatelj, koliko in kaj beremo v resnici. Raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji je pokazala, da je delež tistih, ki letno ne preberejo nobene knjige, enak kot pred 40 leti, ko delež študentov in univerzitetno izobraženih še zdaleč ni bil tako velik kot danes.

Kako vzgojiti dobrega bralca?

Tako kot se vzgaja otroke: z vzgledom. Otroka ne moreš prisiliti, da bere. A če bo videl, da so v družini knjige, da tudi starši berejo, da mu knjige berejo, je to vzorec, ki se običajno prenese naprej.

Kako nebralca spremeniti v bralca?

Najlažje ga je prepričati z dovolj raznoliko ponudbo, da lahko najde nekaj, kar ga zanima. Če ciljate na domače branje, je še vedno 90 % knjig, ki se povprečnemu bralcu ne zdijo zanimive in so mu pretežke, zato dobi odpor do branja. V šoli včasih niti ne opazijo, da nek otrok morda doma prebere kup enciklopedij in poljudnoznanstvenih člankov na internetu. To ne pomeni, da ni bralec, mogoče le ne bo ljubitelj poezije ali literat, bo pa morda postal raziskovalec, ki bo pisal znanstvene članke. Učiteljica ne ve, da je morda takšen bralec prebral več knjig, kot nekdo, ki je prebral predpisanih 5 knjig za bralno značko.