Socialni realizem ali »novi« realizem se je kot književna smer pojavil okoli leta 1930. Socialni realizem skuša biti objektiven, prikazuje malega človeka med obema vojnama. Prikazuje ga na različne načine, tudi kritično (komično ali tragično). Najpomembnejši predstavniki socialnega realizma v Zasavju so: Tone Seliškar, Mile in France Klopčič, Ludvik Mrzel, Vida Taufer, France Kozar, Vinko Hrovatič, Cene Vipotnik, Vinko Trinkhaus …
V Zasavju te dni potekajo pogovorni večeri o socialnem realizmu, v organizaciji ZMT, kjer je postavljena tudi priložnostna razstava.
Seliškar izdal zbirko leta 1923
Tone Seliškar je kratko živel v Trbovljah, kjer je bil učitelj. Pod vtisom vsega, kar je videl in doživel je napisal pesmi, ki jih je zbral v zbirki Trbovlje. V njej je več kot 50 pesmi, ki načenjajo različne tematike, vse pa povezuje trpko opisovanje težkega življenja delavskega razreda v Trbovljah. Po besedah Aleša Guliča gosta pogovornega večera, ki ga je vodil Gregor Jerman, je Tone Seliškar od vseh pisateljev, razen Trinkausa, ki so pisali v in o Zasavju še najbolj socrealističen. Njegova zbirka Trbovlje je izšla leta 1923, ko je mladi pesnik štel 23 let. Tudi ostali avtorji v tej skupini so bili zelo mladi.
Leta 1934 pa je izšla zbirka Preproste pesmi Mileta Klopčiča, ki pomeni prehod iz ekspresionizma v socialni realizem in liriko nove stvarnosti. Pomembno je to, pravi naš sogovornik, da Preproste pesmi predstavljajo enega vrhov slovenske družbeno angažirane lirike. Zbirka prikazuje težko življenje proletariata v rudarskih revirjih, zatohlih podstrešnih sobicah, barakah ….
Aleš Gulič
Aleš Gulič: »Pomemben je čas, v katerem so dela, o katerih govorimo, nastala. Socialnega realizma je pri nas v literaturi malo. Menim, da je od vseh še najbolj socialno realističen Vinko Trinkaus, dela vseh drugih so bliže ekspresionizmu. Veliko več se je pisalo o kmečkem realizmu kot o proletariatu. Lahko bi rekli, da smo porast tovrstne literature videli šele po drugi svetovni vojni.«
Vinko Trinkaus je začel pisati že kot dijak. Kasneje je v svojih delih pisal o NOB in kritično obravnaval socialno problematiko, zlasti zasavskega rudarskega okolja. Večina njegovih del je objavljena po drugi svetovni vojni.
Mile Klopčič -Vrnitev (iz zbirke Preproste pesmi):
Rudarji zmerom še stoje na koncu kolonije, po trije, štirje, s hrbti v dve gube, z rokami v žepih in s pogledi v tla — prav kot nekoč, le mnogo, mnogo zdaj molče.
Ta strašni molk preži nad vso dolino,
samo iz krčme buta vrišč in krik orkestriona.
Negibno kameradi v žep tišče roke
in vsem beseda ista v mislih ždi: Madona!
Socialni realizem na Slovenskem je na nek način dosegel vrh pred drugo svetovno vojno, njegova značilna literarna dela pa so v nizkih nakladah ( Bog v Trbovljah 500 izvodov) izhajala še po letu 1950.
