29.4 C
Trbovlje
torek, 22. junija 2021
ZON.siAktualnoZGODBA: Zasavska izgnanka na Triglavu nazadnje pred dvema letoma, pri 88-ih

ZGODBA: Zasavska izgnanka na Triglavu nazadnje pred dvema letoma, pri 88-ih

Za nekoga, ki je bil že večkrat na Triglavu in drugih znamenitih očakih doma in v tujini je vsekakor tudi pomemben razgled, ki ga ima doma. Za Elizabeto Škorjanc bi lahko rekli, da takšen razgled ima, saj stanuje na najvišjem nadstropju trboveljskega bloka. Pa kaj zato, če je dom od tal oddaljen osemdeset stopnic!

Betka, kot ji rečejo, je želela živeti na najvišjem nadstropju. Sicer je takrat bila mlajša, ji pa še tudi danes ustreza, da ji nihče ne ropota nad glavo. Čeprav bo oktobra proslavljala devetdeseti rojstni dan, ji teh osemdeset stopnic niti slučajno ne dela preglavic. Tako je mladostna, da ji bistrost duha in telesno kondicijo lahko zavidajo veliko mlajši od nje.

Je ena izmed številnih zasavskih izgnancev, ki so vojne čase preživeli v Petrinji. In kljub pretresljivi zgodbi simpatična gospa ostaja še kako pozitivna!

Kdaj ste bili nazadnje na Triglavu?

»Pred dvema letoma, pri starosti 88 let. Sicer pa sem ga obiskala že šestkrat. Tokrat sem šla z Zagorjani, dobra družba se najde povsod.«

Covid 19 je ponagajal v nekem smislu tudi vam.

»K sreči mi zdravje dobro služi, tudi cepila sem se, že drugič. Pogrešam pa šport, izlete, planinarjenje, plavanje …. Avtu sem se že odrekla pred leti in veliko hodim peš. Sem pa v tem času, ko nismo smeli nikamor obšla številne skrite kotičke v okolici. Retje, Bukova gora, Kal, Mrzlica … z lahkoto!«

Kaj pa počnete, ko niste zunaj?

Veliko bere.

»Zjutraj telovadim, potem malo urejam stanovanje, zalijem rože, kaj skuham, veliko berem, obiščem svoja pravnuka … Dolgčas mi res nikoli ni! In da se pohvalim, odlično spim.«

Betkin oče je bil Hrastničan Ferdo Nande Verdej, razgledan in napreden mož. Že pred drugo svetovno vojno je bil v zaporu, ker je podpiral rudarski štrajk. Po vojni je bil nekaj časa tudi hrastniški župan. Imel je čudovito pisavo, rad je risal, igral, še posebno pa je imel rad hribe in po njem je Betka podedovala tudi ljubezen do gora, nam zaupa.

Sprva ste z družino živeli v Hrastniku?

»Tako je. V Hrastniku sem tudi dokončala prve tri razreda osnovne šole. 6. avgusta 1941, ko sem bila stara deset let, so nas izselili v Petrinjo. Zjutraj so nas najprej prepeljali do Rajhenburga (Brestanica), zvečer pa so nas skupaj s številnimi drugimi družinami v živinskih vagonih odpeljali v Petrinjo. Tu smo ostali do konca vojne.«

Zagotovo je bilo težko …

Rada ima rože.

»Na postaji so nas dočakali ustaši s puškami z bajoneti na ramenih in nič kaj prijazno. Najprej so želeli ločiti družine. Uprli smo se, pa so si le premislili. Namestili so nas v nekdanji tovarni mila, kjer ni bilo oken. Kasneje so nas preselili v prazno osnovno šolo. Spali smo kar na tleh na slami, grizle so nas bolhe in uši, čeprav se je mama vztrajno borila proti njim. Ta njen boj je bil še težji, ko smo dobili prazno srbsko hišo. Dobili smo tudi dve kravi in krastavega konja, ki sem ga morala pasti. Zima je bila huda in čez čas so nas znova vrnili v osnovno šolo. Čisto spodaj, v pritličju so bili nameščeni Srbi iz okoliških vasi. Njim se je godilo še veliko slabše kot nam.”

“Takrat sem si le želela spati v normalni postelji s čisto in belo posteljnino.”

“Sem pa med krajani spoznala kar nekaj dobrih ljudi. Ko je moja kasnejša prijateljica Olga kdaj šla mimo, nam je večkrat prinesla pravo bogastvo-kos kruha.”

Elizabeta je v Petrinji končala 4. razred in vsaj na šolo tam so njeni spomini lepi. Imela je prijatelje in učiteljica jo je imela rada. Iznenada so dobili ukaz, naj se znajdejo po svoje. V hišo jih je sprejela gospa, po rodu Slovenka. Tako je 5-članska družina živela v kuhinji, poprijeli pa so za vsako delo, da so le preživeli.

Se spomnite osvoboditve?

“Seveda se. 9. maja je ves dan trajala bitka in bombardiranje. Par, pri katerem sem takrat živela je povabili tudi mojo družino v klet, kjer smo skupaj dočakali večer in osvoboditev.”

“Jutranji pogled na okolico je bil grozljiv, povsod je ležalo orožje, trupla, ruševine …”

In končno domov …

»Nazaj v Hrastnik. Znanec, ki je imel gostilno, nam je najprej dal sobo, kasneje pa smo dobili stanovanje. Dve sobi, kuhinja, balkon in špajz, kjer je bila celo voda!«

Elizabeta je gimnazijo obiskovala v Trbovljah, leta 1948 pa se je tja tudi preselila. Delala je na okraju in kasneje na občini. Poročila se je s trboveljskim učiteljem Francem Škorjancem in dobila sta sina Dušana. Zaradi okvare srčne zaklopke je mož samo štiri mesece po rojstvu sina, umrl. Postala je mati samohranilka, veliko ji je pomagala družina. Tudi v službi so bili razumljivi in ji omogočili, da je dokončala še študij ekonomije v Ljubljani. V tem času je leta 1961 dobila stanovanje, v katerem še danes živi.

Ob 76. letnici osvoboditve Trbovelj ste od borčevske organizacije dobili zlato plaketo.

»So me presenetili. Kot nekdanja izgnanka sem priznanja vesela. Seveda ni bilo kot sicer, ker prireditev ni, pa je vseeno bilo lepo.«

Recept za zdravo življenje?

»Gibanje, uravnoteženo prehranjevanje, dobra volja, pozitivizem …«

Kako gledate na trenutno situacijo?

»Bolj kot me jezi, me skrbi današnja situacija in to, kakšni smo Slovenci postali. Spoštovanje, toleranca, olika … te vrednote so v krizi in me spominjajo na čase, za katere si zagotovo ne želimo, da se ponovijo. Tudi v politiki. Mogoče bi bilo dobro vse politike zamenjati in pripeljati nove, neobremenjene s preteklostjo, ki bi delovali k poenotenju in v dobro vseh nas.«

Trboveljčani v Petrinji: “Česa tako pretresljivega še nismo videli.”

- Oglaševanje -

Iz kategorije


Preberite tudi

Do novega patronažnega vozila z dražbo dresov zasavskih športnikov

Pri nakupu patronažnega vozila, ki ga Zdravstveni dom Zagorje nujno potrebuje, so se odločili za pomoč preko zbiranja denarja z licitacijo dresov vrhunskih zasavskih...