“Ljudem se je skisalo!” To je bila moja misel, ko sem po objavi skorajšnje utopitve mladoletnega dečka v Hrastniku v enem izmed slovenskih medijev, prejela cel kup sporočil in brala komentarje nekaterih. Danes sem se odločila, da kot urednica zasavskega medija, pojasnim par stvari.
“Kako vsi vedo čisto točno, kako je bilo? A je bilo tam vseh teh 1000 ljudi, ki komentirajo in sodijo?” Pa ne samo, da vse vedo, celo prepričani so, kako bi morali mi o tem poročati in kaj bi kdo v dani situaciji moral storiti. Eni so nas celo obtožili, da smo o tem pisali, pa je potem to čudežno izginilo. Spet drugi so prepričani, da smo podkupljeni in tretji so nam poslali napotke, kako moramo – predvsem brez konkretnih dokazov nekoga javno linčati … (zgolj povzemam, kar sem prebrala na FB ali dobila na naslov uredništva) Cela vrsta sodb na socialnih omrežjih – kot bi vsi bili na licu mesta. Kot, da vsi razumejo pretresene starše in kot da je pri vsakem nesrečnem dogodku potrebno najti krivca, ker se bomo potem bolje počutili? Smo tako lačni krvi?
Smo objavili v policijski kroniki, a brez zanimivega naslova in brez atraktivne fotografije
O dogodku na hrastniškem bazenu sem sama slišala dan kasneje. Sploh si ne morem predstavljati, kaj so doživljali starši. Takšno preizkušnjo lahko razume le tisti, ki to doživi in z njimi lahko samo sočustvujem ter si želim, da bo s fantkom vse v najlepšem redu. To je najbolj pomembno. Razumem pa tudi njihovo željo po razjasnitvi dogodkov. Kakšen način za to izbereš, je seveda odločitev posameznika. Prav tako pa si tudi ne morem predstavljati, kako v šoku so bili vsi posredno ali neposredno udeleženi. Najsi bodo to obiskovalci-plavalci, zaposleni na bazenu ali člani društva, ki izvajajo plavalne tečaje za malčke. Tudi se strinjam, da če so bile storjene napake, naj nekdo odgovarja. Ampak, da javno sodi in pametuje čisto vsak, ki ima 5 minut časa in FB na telefonu, to je pa šlo pošteno preko meja normalnega.
Kako smo dogodek obravnavali v uredništvu ZON.si?
Kot urednica lokalnega medija sem pri različnih virih preverila, kaj se je dogajalo tisti nesrečni dan. Grozno, se strinjam. Po mojih preverjanjih je šlo za zelo nesrečen dogodek, ki bi se lahko končal tragično. S strani policije smo dobili zelo skopo obvestilo – kar je logično, saj gre za dogodek, kjer je vpletena mladoletna oseba. Po različnih pogovorih sem prejela nekaj nasprotujočih si dejstev – kar je tudi nekako normalno, saj ljudje v šoku vidijo stvari večje, daljše in slabše kot v resnici so. Do staršev nisem prišla, da bi izvedela njihovo stran, je pa tudi res, da njihova plat samega dogodka s strani medija niti ni tako pomembna – saj, če govorimo o storjenih napakah, je pomembno vse kar se je dogajalo do njihovega prihoda. (In upam, da se spet ne najde nekdo, ki bo to izjavo vzel iz konteksta in rekel, da sem napisala da starši niso pomembni)
Nisem le urednica, sem tudi starš. V šolo plavanja na lokalnem bazenu je do nedavnega hodil tudi sin, a je moral tečaj zaključiti zaradi težav z ušesi. In, ker dobro poznam izvajalce in sem sama imela izjemno dobre izkušnje, bila zadovoljna in še danes bi jim brez pomisleka zaupala svoje otroke, je bila moja objektivnost pod vprašanjem. Prav tako sem od staršev, ki so bili ali v bližini ali pa sploh ne – slišala toliko stvari, da sama pri sebi nisem zmogla oceniti, kje je resnica. Kdaj govori šok, kdaj strah in kdaj preprosto privoščljivost.
Prva stvar, ki me je ustavila, da bi sploh pisala o omenjenem dogodku pa je bila vpletenost tako mladega otroka. Ne gre za skupino, gre le za enega samega še zelo majhnega otroka, ki bi mu pretirana medijska pozornost lahko nekoč škodila. In, da ne bo pomote. Nismo prezrli, da se je dogodek zgodil. Objavili smo kratko vest v policijski kroniki – a brez pompoznega naslova, brez šokantne fotografije ali kakšne povezane izjave.
Predvsem, ker gre za mladoletnega otroka v zelo majhnem lokalnem okolju in, ker je na daleč res težko soditi kaj je šlo narobe ..
Pa to spet ni bilo prav. Vsak dan (predvsem fejsbukerji, kot jim pravimo) prejemamo sporočila in komentarje – kako pišemo nepreverjene informacije, kakšne senzacionalistične naslove dajemo prispevkom, kako se vtikamo v zasebna življenja, pa seveda da smo nesposobni, neuki (vse to pa seveda z mnogo bolj sočnimi izrazi) …pa še marsikaj. Zdaj, ko tega nismo storili. Ko smo o tem objavili le kratko sporočilo kot del policijske kronike. Predvsem, ker gre za mladoletnega otroka v zelo majhnem lokalnem okolju in, ker je na daleč res težko soditi kaj je šlo narobe …pa torej spet ni prav.
Spoštovani bralci (s tem predvsem mislim naj najbolj negativne FB komentatorje)! Ko želite o nekomu ali o nečemu soditi in pametovati. Dvakrat vdihnite, potem spijte požirek vode, nato se postavite v kožo najprej enega, potem pa vseh, ki so v določen dogodek vpleteni, potem še dobro pomislite ali gre za ranljive skupine v družbi in mogoče, ampak res mogoče – potem natipkajte to kar mislite. Ali pa tudi ne, če izhajate zgolj iz “rekla kazala” informacije …
Urednica ZON.si,
Neža Šabanovič Grmšek
